V svetu, kjer je marsikdaj navzoče zlo, trpljenje in smrt, se rojeva novo življenje v srcih dobrih ljudi.
Letos na Cvetno Nedeljo pri sveti maši beremo pasijon (trpljenje) Jezusa Kristusa, kakor ga je popisal evangelist Matej. (Glej: Mt 26,14 – 27,66).
Že sama beseda »trpljenje« vzbudi v človeku neprijeten občutek; nekaj česar se je treba izogibati in pred čemer je treba bežati. Nikakor nočem izpostavljati ali celo poveličevati trpljenja kot nekaj edino zveličavnega za nas kristjane, saj ga nikomur ne privoščim, želim pa opogumiti vas, dragi bratje in sestre, in vam vliti vere in zaupanja, da se ne bi ničesar v življenju bali in da bi Božji mir kraljeval v vaših srcih, kljub temu, da se včasih svet podira okoli nas.
V vseh poročilih o Jezusovem trpljenju imamo povsem očitno dve strani, ki vsaka na svoj način poskuša doseči svoj cilj. Na eni strani je Jezus s svojimi učenci in na drugi strani Juda Iškarijot in takratni Judovski oblastniki. Velikokrat je skušnjava, da bi kar stereotipno označili Jezusa in učence za dobre, Juda, Farizeje in velike duhovnike pa za hudobne. Najprej je potrebno poudariti, da nihče ni slab, hudoben ali zloben sam po sebi, v svojem bistvu. Saj je vendar tudi Judu Iškarijotu in Farizejem dal življenje Bog in jih On ustvaril. Na svoj način in po svoji pameti so ravnali, da bi dosegli svoje cilje, za katere so bili prepričani, da so dobri: Juda – da bi prislužil lahek denar (ker si ni mislil, da bodo Jezusa dejansko usmrtili; prim: Mt 27,3-4), Farizeji in veliki duhovniki pa, da bi Izraelski narod ohranil zvestobo naukom svojih prednikov in enotnost. (prim: Jn 11,45-50).
V čem je torej slabost Juda Iškarijota in takratnih Judovskih oblastnikov?
V tem, da so se preveč zanašali na svojo človeško pamet, da jim je umanjkalo odprtosti Svetemu Duhu, ki vodi človeka v presežno (torej za vse tisto, kar gre preko človeških okvirjev in pravil) ter da niso imeli dovolj ponižnosti in iskrenosti, da bi priznali, da je med njimi Nekdo, ki je večji od njih. Zato je njihovo ravnanje povzročalo nemir, sovraštvo, trpljenje in celo smrt. Jezus Kristus pa je ravnal po Božje in v miru ter brez nasilja (prim: Mt 26, 50-54) izpolnil načrt za katerega je bil poslan – da na Zemlji ustvari Božje kraljestvo vere, miru, ljubezni in veselja.
Svet, v katerem živimo, v kombinaciji z našo človeško krhkostjo, lahko tudi nas vodi v nevarnost, da bi se predali nezaupanju, strahu, neveri, malodušju, jezi, da bi gradili le na svojih močeh in zakrknili svoje srce za svetega Duha. Vse to vodi v pogubo, trpljenje in (duhovno) smrt nas samih in naših bližnjih. Vendar se zavedajmo, da kljub temu, da včasih res pademo, smo vendarle, še vedno, ljubljeni Božji otroci! Še vedno smo lahko Jezusovi učenci. Veličina človeka ni v tem, da bi bil popoln oz. brezmadežen. Veličina človeka je v tem, da ohrani vero, zaupanje, ljubezen, odprtost Svetemu Duhu, ponižnost…
Prav sedaj imam v mislih vas, dragi bratje in sestre, ki se vsak na svojem mestu in v svojem življenju trudite za dobro (upam si celo reči: »za Božje kraljestvo«). Naj omenim samo nekatere: zdravstveni delavci, ki darujete svoje življenje za sočloveka – v večini primerov za popolne neznance; starši, ki greste za dobro svoje družine preko vseh moči in vztrajate v ljubezni; onemogli in preizkušani bratje in sestre, ki v tišini darujete svoj križ in molitve; delavci, ki živite skrito, tiho in neopazno, pa vendar s popolno predanostjo; otroci, ki s svojo spontanostjo in otroškim veseljem rišete nasmeh na obraz odraslim; upravniki in voditelji, ki kljub vsem kritikam ne vržete puške v koruzo… S tem ravno vi nadaljujete Jezusovo poslanstvo in na ta svet prinašate Božje kraljestvo vere, miru, ljubezni in veselja.
Zato vam pravim: ne omagujmo, ampak naj bo naš pogled trdno uprt v Jezusa Kristusa in Boga Očeta od katerega prihaja vse dobro in Luč bo napolnila naše in naših bližnjih življenja. V svetu, kjer je marsikdaj navzoče zlo, trpljenje in smrt, se rojeva novo življenje v srcih dobrih ljudi.
BOG VAS BLAGOSLOVI!
Danijel Golavšek, bolniški duhovnik