Toggle menu Skupina Donbosko
Donbosko.si
Donbosko povezave

Don Bosko

Kdo je ta svetnik, don Bosko?

Janez Bosko se je rodil 16. avgusta 1815 v Castelnuovo d"Asti blizu Torina v Italiji. Pri dveh letih je izgubil očeta, tako da ga je skupaj z bratom Jožetom in polbratom Antonom vzgajala mama Marjeta. Pri devetih letih je imel sanje, ki so nakazale njegovo poslanstvo med mladimi. Že v mladosti je z raznimi igrami in spretnostmi zbiral fante, ter jih poučeval v evangeliju. Leta 1841, ko je postal duhovnik si je za vodilo življenja izbral: " Daj mi duše, drugo vzemi." Posvetil se je apostolatu med mladimi, zlasti med fanti, ki so prihajali v Torino "s trebuhom za kruhom". Njim je posvetil svoje življenje. V svoji ustanovi, oratoriju, je zbiral na stotine fantov, ter jim postal duhovni oče.

Je ustanovitelj salezijancev(SDB), soustanovitelj Družbe hčere Marije Pomočnice(HMP), ter soustanovitelj salezijancev sotrudnikov(DBS).

Umrl je v Torinu 31. januarja 1888. Za svetnika je bil proglašen leta 1934.

Don Boskova brezmejna ljubezen do mladih: " Za vas študiram, za vas delam, za vas živim, za vas sem pripravljen dati tudi življenje." Prepisano iz zgibanke: donbosko.si /zavaszivim.si / hmp.si

http://cerknica.donbosko.si/s-tabo-don-bosko

http://cerknica.donbosko.si/delaj-dobro-pusti-vrabckom-civkati-sv-janez-bosko

 

ŽIVLJENJE JANEZA BOSKA

» KO SEM BIL STAR DEVET LET, SEM IMEL SANJE «

      Don Bosko je nekoč pripovedoval: » Ko sem bil star devet let, sem imel sanje, ki so se mi vtisnile v spomin za vse življenje. V sanjah sem se znašel na precej obširnem dvorišču blizu domače hiše, polnem otrok, ki so se igrali. Nekateri so se smejali, drugi so se lovili, mnogi so preklinjali. Ko sem zaslišal kletvice, sem se brž pognal mednje in jih skušal utišati s pestmi in z besedami. V tistem hipu se je pokazal častitljiv, gosposko oblečen moški srednjih let. Telo mu je pokrival bel plašč, njegov obraz pa je bil tako svetal, da nisem mogel dolgo gledati vanj. Poklical me je po imenu in mi ukazal, naj stopim pred tiste otroke. Dodal je: »Ne s pretepanjem, temveč s krotkostjo in ljubeznijo si boš moral pridobiti te svoje prijatelje. Nemudoma jim torej prični govoriti o grdobiji greha in lepoti kreposti.

      Zmeden in prestrašen sem mu odvrnil, da sem ubog, neveden otrok in da dečkom ne znam govoriti o veri. Tisti hip so fantje prenehali vreščati, preklinjati in se pretepati. Vsi so se zbrali okoli Moža, ki je govoril.

      Ne da bi se dobro zavedal, kaj govorim, sem ga vprašal: »Kdo pa ste vi, ki mi ukazujete nemogoče stvari?«

     »Prav zato, ker se ti te stvari zdijo nemogoče, jih moraš narediti mogoče s pokorščino in s tem, da si nabereš znanja.«

     »Kje in kako si lahko pridobim znanje?«

     »Dal ti bom Učiteljico, v katere šoli boš lahko postal moder in brez katere se sleherna modrost sprevrže v nespamet.«

     »Toda kdo ste vi, da mi govorite tako?«

     »Jaz sem Sin Tistega, katerega te je tvoja mati učila pozdravljati trikrat na dan.«

     »Moja mati mi je rekla, da se brez njenega dovoljenja ne smem družiti z ljudmi, ki jih ne poznam, zato mi povejte, kako vam je ime.«

     »Mojo Mater povprašaj, kako mi je ime.«

      Tisti hip sem zagledal ob njem ženo dostojanstvene zunanjosti, odeto v plašč, ki je žarel, kot da je posut z bleščečimi zvezdami. Iz mojih vprašanj in odgovorov je spoznala, da sem zbegan, dala mi je znak, naj se približam in dobrotljivo me je prijela za roko: »Poglej!« mi je dejala. Ozrl sem se in videl, da so se otroci razbežali; namesto njih je bilo zdaj na dvorišču polno kozličkov, psov, mačk, medvedov in raznih drugih živali.

      »Glej, to je tvoje področje, tu boš moral delati. Postani preprost, močan in čvrst. Kar se bo zdajle zgodilo s temi živalmi, boš moral storiti z mojimi otroki.«

       Spet sem se ozrl in glej, namesto divjih živali se je prikazalo prav toliko krotkih jagnjet, ki so veselo beketala in poskakovala okoli tistega Moža in tiste Žene.

       Tedaj sem, še vedno v sanjah, pričel jokati in prositi Ženo, naj mi razloži, saj nisem razumel, kaj naj bi vse to pomenilo.

        Položila mi je roko na glavo in mi dejala: »Ko pride čas za to, boš razumel vse.«

        Tedaj me je nekakšen ropot prebudil in vse je izginilo.

        Bil sem čisto zmeden. Zdelo se mi je, da me roke bolijo od udarcev, ki sem jih delil, da mi lica gorijo od klofut, ki sem jih dobil od paglavcev. Tisti Mož, tista Žena, besede, ki sem jih izrekel in poslušal, vse je tako prevzelo mojega duha, da potem nisem več mogel zatisniti očesa.

        Zjutraj sem sanje zaupal najprej svojima bratoma, ki sta se pričela smejati, potem pa še materi in stari materi. Vsak od njih si jih je tolmačil po svoje. Brat Jože je dejal: »Postal boš kozji in ovčji pastir ali pa boš čuval kakšne druge živali.«

       Mati je rekla: »Kdo ve, če ti ni usojeno, da postaneš duhovnik.«

       Anton pa je suho pripomnil: »Morda boš pa poglavar razbojnikov!«

       Stara mati, ki se je nekaj spoznala na teologijo, čeprav ni znala ne pisati ne brati, je izrekla dokončno sodbo: »Na sanje človek ne sme nič dajati!«

       Tudi sam sem mislil tako kot stara mati, vendar si teh sanj nisem mogel nikoli izbrisati iz spomina.«

       Te sanje so odsihmal nenehno živele z Janezom Boskom. Bile so začetek njegove svetosti.

(1.poglavje iz knjige Ukradli ste mi srce; Življenje Janeza Boska; E. Bianco - C. de Ambrogio)

        

 

 

 
Share this