Kadar mačke ni doma, miši plešejo!
Že res, da je župnik Jožef Krnc tretje leto zapored cerkniške romarje vodil v Međugorje in je bil 25. marca 2017 po večerni maši v veliki dvorani SMC-ja mišji živžav, a tako je bilo le do trenutka, ko je povezovalec večera ob praznovanju materinskega dne, gospod Blaž Knez, v rokah nekajkrat preprijel mikrofona in obdržal tistega, ki se je izkazal za delujočega. Seveda, da ne bo pomote, je ves scenarij - levji delež pri tem je imela gospa Urška Knez - z nastopajočimi in s tistimi, ki so pomagali pri tehničnih zadevah, v celoti odlično deloval.
Večer je bil bogat za uro in pol, a je kljub temu vse prehitro minil.
Voditelj je na oder k besedi povabil kaplana Janeza Žerovnika, ki je z množico poslušalk in poslušalcev zmolil uvodno molitev, in že je čas začel drseti med pisanimi kulturnimi točkami, ki so imele rdečo nit ženskih avtoric in moških izvajalcev. Seveda ni manjkalo najmlajših, tistih, ki znajo brez velikih dejanj mamicam voščiti najbolj srčno, da je marsikatera lahko uporabila darilo, ki ga je dobila ob prihodu na prireditev, paloma robčke, spravljene v lično sešitem etuiju.
Občinstvo je na začetku ogrelo sedem moških recitatorjev, ki so se mamam poklonili s sonetnim vencem primorske pesnice Ljubke Šorli, poročene Bratuž, ki je vdova postala tri dni pred svojim šestindvajsetim rojstnim dnem. Njen mož, zaveden Slovenec, je umrl po dolgih mukah. Fašisti so ga konec decembra 1936 prisilili, da je spil kozarec strojnega olja, pomešanega z bencinom. V tolažbo sta ji ostala mala Lojzka in Andrej ter trdna vera in pesniško pero, ki je zapisalo marsikatero pesem tega večera. Eno izmed le-teh je deklamirala gospa Andreja Kužnik, oblečena v narodno nošo, kot se za praznik spodobi. Tako praznično napravljena je bila tudi gospa Urška Knez, ki je z drugošolci zapela, z letošnjimi prvoobhajanci, tretješolci, pa je pripravila nekaj recitatorskih nastopov. Poleg Šorlijeve so bile na programu še pesmi Neže Maurer, več kot šestinosemdeset let stare slovenske pesnice, ter pesem mlade Neže Špeh, ki je svoje avtorsko delo tudi zrecitirala. Oblečena v narodno nošo, a najbolj praznih rok, je svoji mamici pesmico poklonila najmlajša nastopajoča, Katarina Knez. S pomočjo pesnice je ugotovila, da darilo niso le rože in reči, kupljene z denarjem, ampak ljubeč, topel objem rok, ki je prav gotovo tako čudežen, kot petje.
Pod vodstvom Ane Knez je zapel otroški zborček, z vodenjem Kristine Knez pa mlada skupina, ki se je poimenovala Šopek, a kot je ugotovil povezovalec, bi lahko bili tudi Šipek, saj ima petje na pevca veliko zdravilnih učinkov. Lanskoletna instrumentalna glasbena skupina Šestka je letos zaigrala kot Petka, a strahu, da bi se z leti skupina zmanjšala do nule ni, saj je »nota« Križ zelo močna, kar se je izkazalo pri pevskem nastopu zakoncev Aleksandre in Kruna Križa, ki sta na oder prinesla spomin na Slovensko popevko. Čarobno je zazvenela glasbena molitev godalnega sestava, na katero je občinstvo moralo počakati kak trenutek več, saj oprema nastopajočih z mikrofoni, notnimi stojali in stoli ni mačji kašelj. Na skrivaj je bil za brisanje solz uporabljen marsikak dodaten robček. Zadnji so nastopili za to priložnost zbrani moški pevci, ki so zapeli pod vodstvom Simone Lekšan. Predstavili so pesem notranjskega skladatelja Janeza Kranjca, nato pa večer korajžno zaokrožili s pesmijo Slovenec sem.
Najbrž nihče ne ve, ali ima kaplan Janez, ki ga - kot nam je zaupal na začetku - v nekaterih krogih kličejo Mišjak, kakšne zveze pri peku Mišmašu iz Pekarne Mišmaš, a vsakdo se je strinjal, da je bila pogostitev po prireditvi sladka in zadnja priložnost za uporabo robčkov krasna!
Anita Leskovec
Foto: Tatjana Lekšan
