Skavte volčiče in izvidnike, obiskal klan in nekdanji člani
Skavtsko leto in z njim praznovanje petindvajsetletnice delovanja skavtov v Cerknici se počasi zaključuje, saj smo se skavti ravnokar vrnili z zadnjega in obenem največjega dogodka letos, s skupnega tabora, ki smo ga preživeli ob reki Kokri. Teden dni v naravi, na pustolovščini in s prijatelji ne more pustiti ravnodušnega prav nikogar. Naši najmlajši, volčiči, so sprva nekaj dni preživeli na Trsteniku in se ob družbi naših klanovcev, ki so trenutno že na potovalnem taboru po zahodnem delu države, izvidnikom in izvidnicam priključili ob koncu tedna. Da pa je bilo dogajanje še bolj zanimivo, so se nam letos na taboru pridružili tudi nekdanji člani, ki so nam aktivnim skavtom večkrat dokazali, da reklo, enkrat skavt, vedno skavt, še kako drži. Vsi skupaj smo se pod budnim očesom Indiana Jonesa podali na lov za skrinjo zaveze, in jo, ne boste verjeli, predzadnji dan tudi odkrili. Še enkrat več smo dokazali, da smo skavti pisana druščina, prepredena z vsemogočimi talenti, ki so botrovali k odkritju velike skrivnosti, pa čeprav so bile v skrinji le skavtske majice in nekaj sličic, ki so jih naši skavti pridno zalepili v albume. Kdo ve, morda vendarle nismo našli prave, pa smo vseeno bili zadovoljni. Sonce je pripekalo, voda je bila prijetno mrzla, večerni ogenj je bil vsak dan večji, na veselih večerih ni manjkalo starih škatel in tudi prepevali smo na vse grlo. Po dobrem tednu se nas je vseh navzel skavtski duh in vse je bilo tako, kot je moralo biti. Številni so izpopolnili svoja skavtska znanja in si prislužili nov našitek, ki ga bodo v nadaljnje lahko s ponosom nosili. Teden so zapolnile številne skavtske in športne igre, še posebej pa težko pričakovana dva piska, ki naznanjata hrano. Odpravili smo se na skupni pohod, prijeten čas preživljali ob namakanju v Kokri, ob igranju odbojke in v vednosti, kako lepo je biti del tako ubrane skupine, kjer smo vsi za enega in eden za vse, in lahko jemo Jernejčkov puding! Prav zares, lepo je bilo. Jambor je bil visok, otroci pridni in prizadevni, ni manjkalo klicev paaaadaaa in nato veselih obrazov, ki so iz bližnjega gozdiča s sušico na rami hiteli novi taborni zgradbi naproti. Ugotovili smo, da dračja za prižig ognja še vedno ni zmanjkalo, kot smo v zmotnem prepričanju živeli v zadnjih nekaj letih, da Bobri na Gorenjskem drevesa glodajo višje, kot je to zdravo, da je glavni Jelen za poln dvoizmenski delovni čas zaposlili vodonošo in pomivalca posode, glavni Merjasec pa ima vedno prav, tudi če nima. Sove in Štorkle so po nesreči prehodile najdaljšo pot in pridelale največ žuljev, Panterk pa je bilo povsod polno, tudi tam, kjer ne bi bilo treba. Pa se je vse dobro končalo. Hvalabogu! Tudi če se volčiči neradi tuširajo in se skavtskim veteranom pozna, da kljub starosti niso mogli biti bitke za samostojno Slovenijo, saj so kokrške gozdove dodobra prerešetali v paintball vojni, ki so si jo prislužili z izjemnim udejstvovanjem na skupnem delu tabora. Klan je vedno bil vsega kriv, voditelji pa so marsikomu marsikaj očitali in bili tečni. Pa smo vedno našli svetlo stran in iz vsega potegnili kakšno modro. Tudi če so nam v priljubljeni nočni igri ukradli zastave in so pogajanja trajala celotno dopoldne. Jambora nam pa res ni še nihče odnesel! Padel je tudi nov rekord. Po taboru smo najhitreje do sedaj pospravili vso skavtsko robo, potrebno za izpeljavo tabora, ki je že v skavtskem skladišču in že pričakuje naslednje dogodivščine. Hvala vam, dragi starši za odzivnost in hiter skok na pomoč, ko je potrebno, predvsem pa zato, da nam zaupate vaše otroke, da zaupate v skavte.
Zabavni lev - Andrej Šebenik
Foto: Blaž Žnidaršič
Članek na ogled:
http://notranjskoprimorske.si/
