Res da smo šli na romanje, pa vseeno nekaj besed o naši poti.
Avignon ...
Iz Cerknice nas je preko Vrtojbe pot peljala v Italijo. Peljali smo se mimo Benetk, Verone, Brescie, kjer smo obrnili proti Genovi in Ligurskem morju.
Pri Sanremu smo se poslovili od Italije in pri Monacu vstopili v Francijo. Naleteli smo tudi na carinsko kontrolo, kjer so francoski policisti preverili, če smo še vsi na avtobusu. S kratkimi postanki na počivališčih smo hiteli proti prvemu našemu cilju.
Po tisoč prevoženih kilometrih smo proti večeru prispeli v provansko mesto Avignon, z obzidjem obdano mesto, kjer je med ulicami omamljal vonj po sivki, očara marsikaterega obiskovalca, ki pa ima poleg lepo urejene okolice, tudi bogato zgodovino.
Tako v njem, med drugimi, najdemo papeško palačo in srednjeveški most.
Ozemlje Avignona je bilo naseljeno že zelo zgodaj, ustanovilo naj bi ga keltsko pleme Cavari.
Pod Rimljani je bil Avenio eno izmed najbolj cvetočih mest rimske province Galija Narbonensis. Močno poškodovan ob vdorih barbarov v 5. stoletju je pozneje pripadal več ljudstvom. Leta 737 so ga zaradi sodelovanja s Saraceni uničili Franki.
Prav avignonskemu suženjstvu, kot imenujemo čas med letoma 1309 in 1376, ko papeži niso prebivali v večnem mestu, ampak v tem provansalskem mestu, pa se moramo zahvaliti za velik del čara, ki ga je mesto ohranilo vse do danes.
Papeži so se v Avignonu, ki je bil del njihovega zemljišča, naselili, da bi se umaknili iz politično nemirnega Rima. Avignon je zasedal tudi osrednje območje takratne Evrope.
Potem ko je bil po sporu med Filipom IV. Francoskim in Bonifacijem VIII. po enajst mesecev dolgih konklavah izvoljen Klemen V., je papež, ki je bil od začetka pod odločujočim vplivom francoskega kralja, zaradi negotovih političnih razmer v Italiji ostal v Franciji in leta 1309 je za skoraj 70 let Avignon postal središče krščanstva. Od 9. marca 1309 do 13. januarja 1377, je bil tu sedež papežev v izgnanstvu.
V mestu se je zvrstilo kar sedem papežev – Klemen V., Janez XXII., Benedikt XII., Klemen VI., Inocenc VI., Urban V. in Gregor XI.
Glavni poudarek daje z obzidjem obdanemu jedru mesta znamenita Papeška palača, ki jo je začel leta 1334 graditi Benedikt XII.
V mogočni trdnjavski palači so se še ohranile nekatere poslikave lova in narave, ki so krasile zasebne papeževe prostore, vendar pa je žal večina dekoracije in pohištva, ki bi dajala jasnejšo podobo o razkošnem življenju voditeljev Cerkve, danes izgubljena.
Po sprehodu skozi mesto smo imeli sveto mašo v akustični gotski katedrali Saint-Didier d'Avignon iz 14. stoletja, ki jo je daroval naš duhovni vodja g.Jožef , kjer smo uživali v petju naših pevcev.
Sprehodili smo se tudi zunaj mestnega obzidja, kjer je mogoče videti polovični most čez reko Rono. Pont St-Benezet so začeli graditi leta 1177, po legendi pa naj bi ga zgradil sam sv. Benezet. V 17. stoletju je tok narasle reke porušil 18 arkad mosta, tako da vodi danes most le do polovice Rone, na njem pa stoji majhna cerkvica sv. Nikolaja.
V mraku pa smo se odpeljali proti mestecu Tarascon, kjer smo prespali. Tarascon – kraj naše prve nočitve: Nahaja se v pokrajini provansa na bregovih reke Rone na križišču, kjer se sekajo poti, ki vodijo v Avignon, Camargue in le Luberon. Mesto Tarascon je še danes povezano z legendo, iz leta 48 našega štetja.
Po legendi se imenovanje Tarascona nanaša na ime rimskega mesta Ernaginum.
Bojda naj bi Rimljani poimenovali prebivalce tega mesta kar Ur-naga (morda tudi er nag ali er naga), to pa naj bi izražalo čaščenje prvobitne kače ali zmaja.
Mesto je nekoč ustrahovala pošast Tarasque, katere kip sedaj ponosno stoji pred gradom Chateau de Tarascon. Velika kača naj bi prišla iz morja in si izbrala svoje prebivališče v reki Roni. Taraskonce naj bi pred to zverjo rešila svetnica Marta (iz Betanije).
Sveta Marta je ena od oseb, ki naj bi po Jezusovi smrti prišla iz Izraela v Francijo. Kralj Nerluc je napadel pošast z vitezi in vojaki, a brez uspeha.
Sveta Marta pa naj bi zver našla in jo očarala s hvalnicami in molitvami. Ukročeno jo je privedla nazaj v mesto. Ljudje so se pošasti prestrašili in jo pokončali. Zver se temu ni upirala in je umrla. Prebivalcem je bilo hudo, ker so jo ubili. Marta je nato oznanjala evangelij in na novo pokristjanjeni meščani so spremenili ime mesta v Tarascon.
Dogodek, ko je sveta Marta osvobodila Tarascon, praznujejo vsako leto v mesecu juniju. Po drugih virih je ta tarasconska zver bolj podobna mački, kakor kakšnemu zmaju. Tarasque je čudna zver, napol lev in napol armadillo. Armadillo v slovenščini pomeni pasavec (označujejo ga tudi kot napol kača in napol leva ali pa tudi napol sesalec in napol riba). Ena od legend pravi, da naj bil bila zverina Tarasque hči vodnega zmaja Levitiana in velike kače Onachus.
Malo naprej od našega hotela ob reki Roni stoji mogočen grad iz prve polovice 15.stoletja Chateau de Tarascon, ki je eden izmed najlepše ohranjeni gradov iz tega obdobja v Franciji.
Blizu gradu stoji cerkev svete Marte, ki je bila zjutraj še zaprta. Zato resnično ne moreva odkriti ali je sveta Marta, res prebivala v Tarasconu. Po francoski revoluciji so revolucionarji izgnali vse menihe in duhovnike v Tarasconu iz cerkva. Sveta mesta pa so spremenili v skladišča, kašče žita in celo konjušnice.
Naju že lovi zajtrk, po njem pa smo odromali proti Lurdu.
Carcassonne ...
Sredi dneva prispemo v Carcassonne, ki velja za eno najlepših srednjeveških obzidanih mest. Leži v regiji Languedoc-Roussillon, ob reki Aude.
Ta srednjeveška utrdba je bila leta 1997 dodana na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Mimo je speljan kanal, povezan z reko Garone in Sredozemskim morjem. Carcassonne je razdeljen na dva dela: srednjeveško utrdbo, ki se dviga nad reko Aude ter na novejši spodnji del, ki je zgrajen na nasprotnem bregu reke.
V utrdbo vstopimo skozi vhodna vrata Porta Narbonnaise. Veliko pozneje, v 18. stoletju so zgradili še ena vhodna vrata na zahodni strani, zaradi cerkve, ki so jo zgradili zunaj obzidja. Kraj ima izredno bogato zgodovino. Utrjena naselbina na tem hribu je obstajala že pred rimskim časom. Sto let pred našim štetjem je naselje prešlo po Rimljane, ki so ga poimenovali Carcasum.
V 3. in 4. stoletju so zgradili 1200 metrov dolgi obrambni zid, sam grad je bil zavarovan z utrdbo v dolžini treh kilometrov. Leta 462 so Rimljani predali utrdbo vizigotskemu kralju Teodoriku I., ki je nadaljeval z izgradnjo obrambnega zidu.
S tem je Carcassonne postal mejna postojanka za vojne pohode proti severu. Franki so kar nekaj stoletij neuspešno napadali to utrdbo. V kroniki je zapisano, da je Karel Veliki dolgo časa oblegal mesto in hotel prebivalce izstradati, saj mogočnega obzidja ni bilo mogoče porušiti. Prebivalstvu je že zmanjkalo hrane, imeli so le še enega prašička.
Poskusili so z zvijačo in uspelo jim je. Spekli so prašička in ga vrgli preko obzidja. Franki so bili prepričani, da ima oblegano mesto še velike zaloge hrane, zato so opustili obleganje in odšli. Sreča je na strani pogumnih! Ker je utrdba v bližini španske meje, so jo leta 725 zasedli Saraceni in jo obdržali v svoji lasti naslednjih 70 let, dokler jih ni pregnal kralj Pipin Mali. Leta 1067 je Carcassonne pristal v lasti Raimonda Trencavela, Dal je zgraditi katedralo, posvečeno Sv. Nazareju in dvorec Comtal. Katedrala stoji na mestu, kjer je prej stala že stara cerkev, ki so jo zgradili Vizigoti v 6. stoletju. Arhitektura se precej razlikuje od gotskih katedral, ki so jih gradili Francozi. Je široka s šestimi ladjami, zvonik ni posebno visok. Dokončno podobo je dobila v 15. stoletju.
Dvorec Comtal je bil zgrajen v zahodnem delu rimskega obzidja, s pravokotno utrdbo znotraj obzidja so ga obdali leta 1226. Služil je za škofovo oziroma vikarjevo rezidenco. Carcassonne je postal slaven po njegovi vlogi v albižanskih vojnah, saj je postal najmočnejše oporišče katarov. Avgusta 1209 je križarska vojska prisilila prebivalstvo k vdaji, saj obzidja ni bilo mogoče zavzeti. Križarji so se utaborili pred obzidjem, zajezili relo Aude in zaprli dotok pitne vode. Mestni vodni jaški so bili po 14. dneh izsušeni.
Meščani so vikonta Trencavela pozvali k pogajanju. Križarsko vojsko je vodil Simon de Montfort, izkušen udeleženec IV. križarske vojne za Carigrad. Ko je mladi vikont Trencavel vstopil v šotor Montforta, ga je ta z njegovim spremstvom vred, kljub beli zastavi in viteškim načelom vklenil in dal zapreti v njegovo lastno ječo, kjer je še istega leta umrl, star komaj 24 let. Ko je prebivalstvo ugotovilo, da so pogajanja propadla, so križarjem odprli vrata.
Veliko jih je poskakalo z obzidja v smrt, ki je bila gotovo lepša od ostalih sotrpinov, ki so jih sežgali na grmadah. Simon de Montfort je s svojo katoliško vojsko po nalogu papeža Inocenta III. pustošil po pokrajini Languedocu vse do leta 1218, ko je bil smrtno ranjen pri Toulousu. V boju proti katarom je bil smrtno ranjen od kamna, ki ga je v katapult vstavilo neko mlado dekle. Kdo so bili katari.
Katari ali albižani so dobili ime po verskem gibanju katarizem. Gibanje je prišlo z vzhoda, začetek je bil v Perziji že okoli 500 let pred našim štetjem. Pri nas ga poznamo pod imenom bogomilstvo, ki se je razširilo predvsem v Bolgariji. Poznali so dvojnost: dobri bog proti zlemu duhu. Zavračali so vse vrste zakramentov in sledili le svetemu pismu stare zaveze.
Molili so le eno molitev, očenaš. Katarski duhovniki so živeli asketsko življenje. Trdili so, da je snovni svet Satanov izdelek in on nam vlada. Ženske so bile enakopravne moškim, dedovale so in v javnosti so smele govoriti; to pravico so si ženske v Evropi izborile šele mnogo stoletij kasneje. Število zagovornikov tega nauka se je hitro širilo in niso se mu hoteli odpovedati tudi, ko je šlo za življenje. Šlo je za množično gibanje, kot ga do takrat v katoliški cerkvi še ni bilo.
Katarizem je zajel predvsem južni del Francije. Papež Inocent III. je poslal križarje nad katare, namesto da bi branili Juruzalem pred Arabci, kar je bil njihov prvotni namen. V albižanskih vojnah, ki so trajele od leta 1209 do 1229 je izgubilo življenje nekaj stotisoč ljudi, nekateri omenjajo številko do milijona.
Zadnja katarska trdnjava Montsegur je padla leta 1244. Okoli 900 ljudi je branilo trdnjavo devet mesecev. Vsi niso bili katari, a so vseeno vse pobili. Papež je dejal, da bo bog že vedel, kateri so pravi. Po padcu Carcassonna v roke križarjev je Monfort postal novi vikont mesta, sam kraj je postal mejna trdnjava med Francijo in aragonskim kraljestvom. Leta 1659 je mejna provinca Roussillon pripadla Franciji, njena vojaška pomembnost se je zmanjšala.
V času francoske revolucije je bila utrdba pomembno skladišče orožja. Po letu 1846 so pričeli z obnovitvenimi in restavratorskimi deli, ki so zajeli celoten zunanji in notranji kompleks.
Danes je Carcassonne v celoti obnovljen, a daje vtis srednjeveškega mesta. Je zelo priljubljena turistična točka, letno ga obišče okoli pol milijona turistov, od tega polovica tujcev. V obzidanem mestu je kar nekaj ulic, po katerih se sprehodimo.
Ogledamo si dvorec in katedralo. Ozke ulice so polne trgovinic s spominki in drugimi izdelki. Veliko spominkov, predvsem plakatov je v stilu slikarja Lautreca. Posebno zanimive so gostilnice s pravim francoskim šarmom. Sprehod po tem srednjeveškem mestecu je pravi balzam za telo in dušo. Polnih novih moči in pričakovanj se odpravimo proti Lurdu.
Boštjan Zgonc Foto: Boštjan Zgonc, Jože Žnidaršič
Lurd
Jože Lekšan foto: Tatjana Lekšan