Lepo sončno jutro, praznično, mirno se je prebudilo. V nekaterih hišah pa je ta mir zmotila priprava na potovanje, romanje. Prehitro mine ura, ko naročaš in se poslavljaš od domačih, a čeprav le za en dan. Pod lipco je čakal avtobus, na katerega smo se podale Cerkniške krasilke in čistilke cerkvenih prostorov. Zbralo se nas je kar nekaj. Z nami se je na romanje s potujočo kapelico, kakor je poimenoval avtobus, odpeljal tudi g. župnik. Že takoj se je izkazalo, da bo pot zanimiva, prežeta s smehom in dobro voljo. Ob čakanju -ne vemo koga- smo se sproščeno pogovarjali. Ko nas je Jožef preštel, smo se odpeljali proti Kranjski gori in naprej na tromejo na Sv. Višarje. Pot nas je vodila mimo lepe slovenske pokrajine. Da nam ni bilo dolgčas, in kakor se za romanje spodobi, smo molili rožni venec. Hitro je prišel čas, da se ustavimo, v naše možgane spustimo malo svežega zraka, popijemo žlahtno dišečo tekočino, ki poživlja srce in duha, in malo odtočimo odvečno tekočino. Vožnja v dobri družbi hitro mine. Tako smo se kaj kmalu ustavili na parkirnem prostoru pod Sv. Višarji, kjer nas je pričakala godba na pihala. Vožnja z gondolo je za nekatere malo zabave, za nekatere izmed nas pa je velik podvig. Vendar smo vsi srečno prispeli na vrh, kjer nas je pričakal svež vetrič. Imeli smo čas, da se razgledamo naokrog, na vse strani prelepe pokrajine. Ob 11. uri smo se zbrali v cerkvi, kjer smo se pridružili ostalim romarjem. Sledila je sv. maša v treh jezikih. Po maši smo počakali, da so Višarsko Marijo v procesiji prinesli v cerkev.
Kratka vožnja z gondolo in zopet smo imeli trdna tla pod nogami. Z avtobusom smo se nato popeljali proti Belopeškim jezerom. Po besedah Jožefa, da nas čaka le pol urni sprehod okoli jezera, smo pogumno zapustile avtobus in se podale za njim. Pravijo, da v počitnicah čas teče hitreje. Tako se je tudi pot okoli jezera oz. dveh -hotele smo videti oba-, malo zavlekla in je namesto slabe pol ure pot trajala dve polni uri. Kar nekajkrat smo prišli do konca poti, se podali skozi grmovje na markirano pot, ki se je vijugala in vzpenjala vedno višje (občutek smo imele, da gremo na Javornike – to je gotovo bila tudi misel našega župnika, da bi ne imele domotožja ). Ko smo zaslišale zvoke kravjega zvonca, smo vedele, da tudi ljudje niso daleč. Srečno, čeprav nekatere obute v sandale in oblečene v poletne obleke, smo prispeli do jase, kjer nas je čakal avtobus. Po potešitvi žeje in kratki malici iz popotne torbe smo se odpeljali nazaj v Slovenijo. Pot nas je vodila mimo Planice, kjer smo kar skozi okna avtobusa občudovali skakalnice, po katerih se spuščajo naši orli in orlice. Romanje smo nadaljevali proti Brezjam, kjer smo se na kratko ustavili, pomolili in se zahvalili za čudovit dan. Da nismo pozabili, da je to nagrada za pridno delo med letom, nas je pri štantu spomnila prislonjena metla (za masažo). Prehitro je prišel čas, ko smo se z nasmehom na ustnicah ustavili v Cerknici pod lipco, kjer je ob našem prihodu močno zagrmelo in tako vsem povedalo, da smo se vrnili.
Pravijo, da je povsod lepo, doma pa najlepše. Mislim, da se mnogi strinjamo. Bomo pa ta rek ob letu osorej zopet preverile.
Tatjana Lekšan
Foto: Andreja Kužnik in Klara Žnidaršič
