Međugorje (ali Medjugorje), nekoč imenovano Brotnja, kraj upanja in miru, od Mostarja 20 km oddaljeno naselje, leži na nadmorski višini 200 m, obkrožajo ga do 2000 m visoke gore.
Tja smo se farani cerkniške župnije podali v petek, 24. aprila 2015, ob šestih zjutraj, pridružilo se nam je nekaj romarjev od drugod, v glavnem iz Poljanske doline.
Pod vodstvom gospe Julijane Leskovec ter duhovnega vodje, gospoda župnika Jožefa Krnca, smo s pesmijo in z molitvijo rožnega venca in ob gledanju dokumentarnega filma Poslednji vrh, ki govori o duhovniku Pablu Dominguezu, ki je v gorah umrl še zelo mlad, a je v ljudeh pustil pečat velikodušnosti, veselja, ustrežljivosti, preproste človeškosti, v romarski kraj prispeli v poznih popoldanskih urah.
Nastanili smo se po sobah, se odpeljali do nabito polne međugorske cerkve, prisostvovali pri sveti maši, češčenju križa ter spovedi in že sta nas čakala večerja in počitek.
V sobotno jutro nas niso prebudili zvoki budilke, zvonovi ali petelin, budnico nam je po hodnikih zapela kar gospa Julijana, naša nasmejana vodička. Dan je bil namenjen romarskim dejavnostim, saj nas je ob naši skupni molitvi križevega pota čakal kamnit vzpon na 520 m visoko sveto goro Križevec, na vrhu katerega se dviga velik betonski križ, ki so ga verniki ob 1900-letnici odrešenja postavili že leta 1933, vanj so vgrajene tudi relikvije Kristusovega križa, nato smo si po vrnitvi ogledali naselje zapuščenih otrok in sirot »Majčino selo« (na pobudo dr. fra. Slavka Barbarića deluje od leta1993).
Po kosilu smo se z duhovnim vodstvom našega župnika povzpeli do Marijinega kipa na pobočju gore Crnice, ob njenem vznožju pa smo se zaustavili pri dveh modrih križih, na mestih Marijinih prikazovanj. Po sveti maši in molitvi za zdravje duše in telesa smo odšli k večerji, potem pa smo se mnogi vrnili k čaščenju svetega Rešnjega telesa. Ta večer se je vse odvijalo na zunanjem molitvenem prizorišču, v cerkvi pa je od 22. ure dalje potekalo nočno bedenje ob najsvetejšem. Vsak po svoje, kakor je kdo želel in zmogel, smo se peš vrnili v naše novo domovanje.
V nedeljo zjutraj (seveda po zapeti jutranji budnici) smo se odpeljali k nedeljski maši in se po postanku pri Jezusovem kipu vrnili k zajtrku in naši popotni prtljagi.
Prijazni šofer, gospod Rok, je že potrpežljivo čakal na odhod proti domu.
Vožnja preko gorske verige Biokovo do Makarske, obisk hrvaškega svetišča Vepric (hrvaški Lurd), molitev rožnega venca, ogled filma o življenju Don Bosca, zgodbe, misli in šale pogumnih pripovedovalcev, med katerimi sta še posebej izstopala poslanka NSI, gospa Iva Dimic, ter s polno malho humorja obložen gospod Jože Škrlj, nekaj postankov, in že smo se drug drugemu zahvalili za prijazne dni skupnega potovanja.
Romanje smo vsak s svojim namenom posvetili zahvali in priprošnji, vsi skupaj pa smo se spomnili naših rajnih, bolnih, trpečih, pomoči potrebnih, domačih. Še posebej smo molitve usmerili k duhovni pripravi na novo mašo, ki jo bo 12. julija daroval naš Cerkničan, diakon Mitja Marija Ponikvar. Za romarsko pot se je odločila tudi njegova mami Fani Ponikvar, kar je bil še poseben blagoslov.
Okrog osme zvečer smo priromali v Cerknico.
Domov smo odhajali hvaležni in zadovoljni, kot da bi s seboj prinesli srčno skalo, s pomočjo katere lahko postanemo svetilniki našemu vsakdanu.
Anita L.
