Svetoletno romanje prve zakonske 9.4.2016
NAZAJ V PLANINSKI RAJ
»Goriški Slavček«
Pod trto bivam zdaj
v deželi rajskomili,
srce pa gor mi sili
nazaj v planinski raj;
zakaj nazaj ?
Nazaj v planinski raj!
Tu zelen dol in breg,
tu cvetje že budi se,
tu ptičji spev glasi se,
gore še krije sneg,
zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
Glej ta dolinski svet,
te zlate vinske griče,
te nič, te nič ne miče
njih južni sad in cvet?
Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
In to ti nič ni mar,
da dragi srčno vdani
ti kličejo: »Ostani,
nikar od tod, nikar!«
Zakaj nazaj?
Ne vprašajte zakaj!
O, zlati dni spomin
me vleče na planine,
po njih srce mi gine,
saj jaz planin sem sin!
Tedaj nazaj,
nazaj v planinski raj!
Okvirni program dneva:
Priporočila za udeležence
Stroški:
Če vse seštejemo in delimo s 15, je
približno točno 31,333… na osebo.
O vdova tožna, zapuščena,
ti mati toliko sirot,
s krvjo, solzami napojena,
ki bol poznaš le, nič dobrot,
oj mati vdanega ti sina,
oj zala mati -- domovina!
Ti krasna si krasnejše ni,
kar jih obseva zarja dneva;
krepostna si, krasnejše ni,
a krona venča te kraljeva.
a trno tvoj venec je,
in tvoj rod -- mučenec je;
sovražni svet te le prezira,
prezira te in te zatira!
Kdaj to gorje pač mine ti?
Kdaj se oko ugasne kalno?
Kdaj slečeš to obleko žalno,
kdaj sonce zlato dine ti?
O, da z močjo in srečo slavo,
ne s krono trnovo, nebo
ovilo bi ti sveto glavo-
kako bi jaz ti pel glasno!
A ker nikdo ne šteje te,
ker ves svet te tepta,
jaz ljubim tem srčneje te,
jaz ljubim tem zvesteje te,
a ljubim te -- s solzami!
Oj mati moja domovina,
ljubezen moja ti edina,
Bog čuvaj dobrotljivi te,
Bog živi te, Bog živi te!
Simon Gregorčič je bil rojen 15. oktobra leta 1844, v kmečki družini v vasi Vrsno. Bil je drugi otrok očeta Jerneja in matere Katarine. V otroštvu je po okoliških planinah pasel čredo očetovih ovac. Šolal se je sprva v vasi Libušnje, nato pa se je vpisal na gimnazijo v Gorici. Po končani gimnaziji se je vpisal v semenišče in se odločil postati duhovnik. Novo mašo je daroval že leto pred zaključkom študija, 27. oktobra 1867 v cerkvi Svetega Duha na Libušnjem.
Svojo prvo službo je opravljal leta 1868 kot kaplan v Kobaridu. Že takrat je bil zelo priljubljen in ljudje so ga imeli radi. Leta 1873 je bil premeščen v Rifenberk, kjer pa se mu ni godilo dobro. Tamkajšnji župnik ga ni posebej maral in tudi delo je bilo težje, kar je bilo zelo hudo za njegovo šibko zdravje. Kljub temu je bil pesnik z domačini v dobrih odnosih, o čemer piše tudi v pesmi Slovo od Rifenberka. Zaradi šibkega zdravja se je predčasno upokojil. Živel je v Rifenberku, Gorici in Logatcu, nato pa je sprejel službo vikarija v Gradišču, kamor se je leta 1882 tudi preselil.
Takrat je izšla tudi prva knjiga njegovih poezij. Ta knjiga je že ob izidu požela velik uspeh, saj je bilo prvih 2000 izvodov razprodanih že v nekaj mesecih, kar je bilo za tiste čase izjemno. Gregorčič je imel tudi nekaj kritikov, predvsem dr. Anton Mahnič mu je očital, da so njegove pesmi neprimerne bodisi z moralnega, verskega ali zgolj estetskega vidika. Ta kritika je pesnika zelo prizadela in je ni pozabil do smrti.
Dokončno se je upokojil leta 1899. Dve leti za tem je nevarno zbolel, vendar si je opomogel. Med boleznijo in po njej je napisal predsmrtnice in posmrtnice, ki jih je izdal v tretji knjigi Poezij. Po tem se njegovo zdravje ni več izboljševalo. 16. novembra leta 1906 je Gregorčiča med mašo zadela kap. Nekaj dni po tem je še okreval, vendar je nato dobil pljučnico, ki je ni uspel preboleti. Umrl je 24. novembra leta 1906. Čeprav si je želel skromnega pogreba, so mu priredili veliko in svečano procesijo od Gorice do njegovih rojstnih krajev. Pokopan je na pokopališču ob cerkvici sv. Lovrenca v vasi Smast blizu svojega rojstnega kraja.
Gorjé mu, ki v nesreči biva sam!
A srečen ní, kdor srečo vžíva sam!
Imáš-li, brate, mnogo od nebés,
Od bratov ne odvračaj mi očés!
Duh plemeniti sam bo nosil bôli,
A sreče vžíval sam ne bo nikoli.
Odprì srcé, odprì roké,
Otíraj bratovske solzé,
Sirota olajšúj gorjé.
Kedor pa sréčo vživa sam,
Naj še solzé prelíva sam!
|
Soška postrv - Salmo trutta marmoratus
Je bila včasih edina postrvja vrsta, ki je naseljevala naše vodotoke. Je endemna riba jadranskega porečja. V naših vodah se je ohranilo pet populacij čiste soške postrvi. Drstijo se od konca oktobra do začetka januarja. Soške postrvi v naših vodah dosežejo kar lepe velikosti in teže. Največja soška postrv najdena pri nas je merila 121 cm in tehtala 25 kg. |
||
Soške elektrarne |
Soške elektrarne Nova Gorica d. o.o. proizvajajo modro energijo – električno energijo iz obnovljivega vira, na porečju reke Soče. Premišljena okoljska, razvojna in poslovna načela so vtkana v poslovanje družbe. Za zanesljivo proizvodnjo modre energije in doseganje poslovnih ciljev, podjetje skrbi z visoko obratovalno pripravljenostjo in zanesljivostjo proizvodnih naprav, hkrati pa išče nove razvojne možnosti in priložnosti.
SENG upravlja 5 velikih, 21 malih in prvo slovensko črpalno hidroelektrarno Avče.
|
HE |
Št. agregatov |
Moč na pragu |
Nazivna moč generatorjev |
Inštaliran pretok Qi |
|
Doblar I. |
3 |
30 MW |
48 MVA |
96 |
|
Doblar II. |
1 |
40 MW |
50 MVA |
105 |
|
Plave I. |
2 |
15 MW |
22 MVA |
75 |
|
Plave II. |
1 |
19 MW |
23 MVA |
105 |
|
Solkan |
3 |
32,4 MW |
39 MVA |
180 |
|
Zadlaščica |
2 |
8 MW |
10 MVA |
2,2 |
Črpálna hidróelektrárna Ávče, zgrajena leta 2009 ob Soči pri naselju Avče, je elektroenergetska naprava, ki v času nizke porabe in cene elektrike črpa vodo v umetno zgornjo akumulacijo na Kanalskem vrhu (Banjška planota, kota zgornje vode 625 m, spodnja voda kota okoli 105 m), v času visoke porabe elekrične energije in njene visoke vrednosti pa v turbinskem delovanju proizvaja električno energijo. Črpalna hidroelektrarna ima moč 185 MW, kadar proizvaja električno energijo in moč porabe 180 MW, kadar črpa vodo iz akumulacije Ajba navzgor (akumulacijsko jezero za HE Plave[1][2]).
Izkoristek ČHE Avče je po podatkih lastnika (Soške elektrarne) v letnem povprečju 77%, kar pomeni, da se obratovanje izplača, če je proizvedena električna energija vsaj 30% dražja kot je energija med črpanjem (ponoči in med prazniki). Prostornina zgornje akumulacije dovoljuje proizvodnjo s polno močjo do največ 15 ur, če povsem izpraznimo poln bazen. Ponovno polnjenje praznega bazena zahteva okoli 17 ur. Dnevni režim delovanja je že glede na cenovna razmerja tak, da bo v vsakem načinu ČHE delovala 6 do največ 10 ur; torej je možno izkoristiti tudi večdnevno (tedensko) optimiranje delovanja, s polnjenjem ob koncu tedna in postopnim praznjenjem tekom tedna.
Janez Svetokriški, rojen v plemeniti družini kot Tobija Lionelli, kapucin, pridigar in književnik, rojen 1647 v Križu na Vipavskem. Otroška leta je preživel v rojstnem kraju, kjer je prišel v stik z očeti kapucini, ki so tedaj že bili v Križu. Še zelo mlad se je odločil za redovniško življenje v vrstah kapucinov. Po enoletnem noviciatu, ki ga je opravil na Reki, je 17 leten naredil prve redovne zaobljube in si privzel ime brat Janez Krstnik. Leta 1670 je bil posvečen v diakona in to v Gradcu nakar je postal pridigar " Provinciae Styriae concionator ". Pod tem imenom je poznan iz vseh dosegljivih dokumentov. Pridigal je po veliko krajih. Kot gvardijan je služboval v Trstu (1679), Križ na Vipavskem (1682), Ljubljana (1684), Trst (1686), Novo Mesto (1688) in Gorica (1693). Z govorno besedo je uresničeval smernice tridetinskega koncila, ki je zapovedoval duhovnikom, da morajo vsako nedeljo ali na praznik govorit vernikom. S tem je uresničeval program svojega reda, ki je pridigarsko službo cenil kot svoje najplemenitejše opravilo.
Svetokriški se je še posebej izkazal. Ljudstvo ga je vzljubilo in zvesto poslušalo v vročini in mrazu, kakor sam pravi v pridigi "Slovo od Ljubljane". Tudi sobratje duhovniki so njegovo pridigarsko sposobnost zelo cenili. Mnogi od nji so ga prosili, da bi jim posodil svoje slovenske pridige, da bi jih prepisali, ali pa, da bi jih "drukat pustil". S tem si je postavil obsežen plan, ki ga je v sedemnajstih letih skoraj v celoti uresničil.
Foto: Tine Šubic
Pokaži na zemljevidu
