KO NAŠ ZBOR NA RAJŽO GRE - NA KOROŠKO
Ob zaključku našega jubilejnega leta, ko smo obhajali 30 let delovanja, smo se v soboto, 5. novembra 2016 odpravili na izlet, tokrat na avstrijsko stran Koroške. Ob 7. uri zjutraj smo se že zbrali pri sv. maši, ki jo je daroval naš župnik mag. Jožef Krnc, nato pa smo z avtobusom krenili proti Ljubljani. Ko smo se peljali mimo Tržiča, smo s pogledom ošinili to staro mesto, ki je nekdaj slovelo po tovarni obutve Peko, še bolj pa po gradu, v katerem je dobro desetletje prebival maršal Radetzky, v čast katerega je Strauss napisal sloviti dunajski valček – Radetzky marš. Poleg tega je v Tržiču mlada leta preživela tudi ena od naših altistk. Na poti proti prelazu Ljubelj smo si z avtobusa ogledali slovensko podružnico taborišča Mauthausen, v kateri so bili med 2. svetovno vojno »nastanjeni« interniranci, ki so kopali predor, ki je precej skrajšal pot do Koroške.
Po opravljeni hitri mejni kontroli (Avstrija jo je uvedla zaradi begunskega vala) smo poslušali uvodne besede našega vodiča dr. Boruta J. Sommereggerja, ki je od rojstva v Špitalu, osnovnošolskih let na Kamnu v Podjuni, gimnazijskih let v Celovcu ter delovanja na novinarskem in političnem področju na Koroškem dober poznavalec teh krajev. Po študiju na Dunaju je s slovenskim poslancem Karlom Smollejem deloval v avstrijskem parlamentu v dobro Koroške in slovenskega jezika na Koroškem, ob prelomu v Sloveniji pa sta bila s svojimi poznanstvi (avstrijski podkancler in velik prijatelj obeh je bil dr. Alois Mock, ki je predsedoval evropski ljudski stranki) v veliko pomoč slovenski pomladi, še zlasti pa pri priznanju Slovenije v svetu.
Zgodovina slovenske Koroške se začne na Gosposvetskem polju, ob vojvodskem prestolu, kjer so okoliški kmetje ustoličevali svoje kneze. To obliko demokracije je ameriški predsednik Jefferson vzel za podlago pri pisanju ameriške ustave, ko je iskal primere, kako se izpeljejo demokratične volitve (ko volijo vsi, ne le izbrani). Napis pri vojvodskem prestolu v slovenskem jeziku so oblasti dopustile postaviti šele pred 10 leti, čeprav je ustoličevanje potekalo v slovenščini. Na tem območju so nastali tudi Brižinski spomeniki.
Malo naprej stoji najstarejša slovenska romarska cerkev - Gospa Sveta, v kateri je tudi grob sv. Modesta. Le-tega je salzburški škof poslal na Koroško z namenom pokristjanjevanja. Kamniti grob se nam je zdel zanimiv zlasti zato, ker je dolg le cca 140 cm, kar kaže na to da so bili ljudje v tistem času izredno majhni. Vpisali (po slovensko seveda) smo se v knjigo obiskov in - kaj pa drugega – zapeli lepo slovensko pesem Marija skoz življenje. Akustika je čudovita…
Opoldne je bil že čas za kosilo, zato smo se takoj po prihodu v dom Sodalitas v Tinjah odpravili k mizam. Dobra bučkina juha, pečenka s kruhovimi cmoki in torto se nam je zelo prilegla. Nekateri so poskusili še Almdudler, nekakšno zeliščno pijačo; prevoda raje ne bi ponavljala, saj je pridržan le izbranim… Dom je bil poln obiskovalcev, na eni strani je zasedal pevski zbor, ki se je pripravljal na polfinalno zborovsko tekmovanje na avstrijski ORF2, na drugi strani so zasedali upokojenci z Lenčko Kupper na čelu (te otroške pesnice se je še posebej razveselila naša Anita). Ni trajalo dolgo, ko smo si začeli »podajati« pesmi, slovensko – nemško, na koncu pa vsi skupaj zapeli v slovenskem jeziku še Angelčka. Lepo, da se nemški zbor nauči slovenske pesmi… Za vzdušje pa je ob koncu poskrbel še naš Gregor, ki je na harmoniko odigral nekaj pesmi.
Po dobri in obilni hrani smo se kar težko odpravili v Tinjsko kapelo. Že ob vhodu nas je pričakal original Dalmatinove biblije, nato pa še čudovit Rupnikov mozaik. Nagovor oz. že kar meditacijo ob tej podobi nam je predstavil Jože Kopeinig, dolgoletni vodja te ustanove. S pogledi na mozaik nas je popeljal skozi zgodovino Koroške. Najbolj sem si zapomnila njegove besede, da podoba križa ni prava podoba Kristjana. Bistvo je v skupnosti in ljubezni. »Le poglejte te obraze na mozaiku, kako so mladi in lepi. Ljubezen nas dela lepe. Ljubezen nas dela mlade.«
Po slovesu od Doma v Tinjah smo potrebovali kratek sprehod (je rekla naša Katarina), zato smo si ogledali Koroški križev pot na Kamnu. Izbrali so koroške umetnike, vsak od njih je po svoje upodobil eno postajo križevega pota. Zamisli so bile res »zanimive«. Na Kamnu je bila tudi salezijanska postojanka, v kateri je »kraljeval« prof. Luskar. Pravijo, da je bil pomemben mož, pa tudi, da je začel z mašo šele ko je opravil v hlevu… Beseda je nanesla tudi na dr. Czigana, avtorja številnih pesmi, pa tudi na J. Rovana, salezijanca, ki je bil rojen in je pokopan v Cerknici. Na vrhu stoji cerkev, ki jo je dala postaviti sestra sv. Eme Sv. Liharda (po naše Hildegarda/Hilda), ki je ustanovila bolnišnico, svojemu sinu škofu Albuinu pa je podarila Blejski grad. Poleg cerkve stoji tudi kostnica, ki jo je umetnica Kiki Kogelnik izdelala tik pred smrtjo.
Iz Podjune (Koroška je »sestavljena« iz Roža, Podjune in Zilje) smo se odpravili skozi Celovec v Rož. Tu nas je v Svečah že čakala Alenka Weber, rojena Inzko, ki vodi kulturno društvo in Goršetovo galerijo. Kipar in slikar Gorše je ob koncu svojega plodovitega življenja kupil in obnovil hišo blizu cerkve. Na vrtu so postavljeni kipi najpomembnejših Korošcev – od Einspielerja, Matije Mayerja Ziljskega do Prežihovega Voranca. Po ogledu galerije v hiši, kjer so razstavljeni res lepi »primerki«, najbolj izrazit je Ivan Cankar, smo se razgovorili še o slovenskem jeziku na Koroškem.
Ura je bila že pozna, a za obisk dobre slovenske gostilne se vedno najde čas. V bližnjem Bilčovsu je slovenska gostilna Ogris /po domače »Pri Miklavžu«, pred katero nas je sprejel šef Hanzi. Največ zanimanja smo pokazali za koroške sirove krape s solato, malo manj za svinjsko pečenko in kuhano šunko s hrenom. Kljub 300 gostom v gostilni smo v nekaj minutah že okušali dobro hrano in pijačo.
Ker pa se vse dobro enkrat konča (glavni vzrok je bila omejitev našega šoferja – zakonodaja dopušča, da je na poti največ 15 ur), smo morali Koroško po hitrem postopku zapustiti in se napotiti proti Cerknici.
Naslednje leto pa se spet odpravimo na potep, smo se brez težav zmenili.
Jana Sommeregger Primožič
Foto: Jože Žnidaršič
