Toggle menu Skupina Donbosko
Donbosko.si
Donbosko povezave

Dogodivščina z Miklavžem ...

Dolenje Jezero
08.12.2017
Tudi letos se je pričakovanje Miklavža začelo že nekje v sredini novembra s pisanjem pisem in ugibanjem, ali bo izpolnil želje ali ne, ali bo prinesel še kaj zraven … za koga bo pri nas še pustil svoje darove … kdaj lahko zjutraj vstanemo, da ga ne bi slučajno še prepodili …
 
Na predvečer sv. Miklavža, ko smo ob adventnem venčku molili in se pogovarjali o dobroti sv. Nikolaja, je kar naenkrat močno zaropotalo po kuhinjskem oknu. Ustrašili smo se. Za trenutek smo kar obsedeli. Nato smo se le opogumili in stopili do vhodnih vrat. Pred vrati ni bilo nikogar, nič nam ni bilo jasno. Ko pa smo že skoraj zaprli vrata, smo na pragu zagledali mandarine. Šele tedaj smo razumeli, da nas je obiskal sv. Miklavž. Obiskal nas je nekdo (mogoče jih je bilo celo več), ki nas je kot Miklavž želel s svojo dobroto razveseliti. Strah je bil kmalu pozabljen, toplota v srcu pa ostaja.
 
Zopet smo posedli okrog mize, se zahvalili našemu Miklavžu in ugotavljali, da je lahko vsak dan Miklavžev dan, če naredimo nekaj dobrega drug za drugega.
 
Najstarejšemu sinu pa dogodek kar ni šel iz glave. Vedno znova se je vračal k vprašanju, kdo je bil. Čeprav smo sklenili, da sploh ni pomembno kdo je bil, ampak je pomemben le dober namen, je on na koncu sklenil, da so bili to gotovo naši sosedje.
 
V tistem trenutku je vstal od mize in rekel, da želi tudi on biti Miklavž, da želi razveseliti sosede. Priznam, da smo ga vsi malo čudno pogledali, on pa je ves vesel že na glas razmišljal, kaj jim bo odnesel in kako bo speljal celotno zadevo, da ga seveda ne opazijo. Pripravili smo par pomaranč in v pižami, zimskih čevljih in bundi nam je izginil izpred oči, ko se je v trdi temi pognal k sosedovi hiši. Nestrpno smo ga čakali. Čas se nam je vlekel, a vseeno smo kmalu zaslišali hitre korake, ki so se vračali domov. Ves žareč nam je povedal, da je dar odložil na prag, pozvonil in se skril za avto. Od tam je opazoval, kako sta soseda odprla vrata. Bil je ves ponosen nase in mi nanj.
Sedaj smo lahko zaključili z molitvijo in odšli spat … saj nismo hoteli prepoditi sv. Miklavža in bi tako posode z imeni ostale prazne.
 
Letošnjega Miklavža zagotovo ne bomo pozabili. Tudi zaradi tega ne, ker nas je razveselil z zaledenelim jezerom in sončnim dnevom, ki smo ga vsi skupaj izkoristili za drsanje.
 
družina Kebe