Toggle menu Skupina Donbosko
Donbosko.si
Donbosko povezave

Župnija Cerknica že drugič na skupnem romanju v Međugorju

Međugorje
15.04.2016

ROMANJE V MEĐUGORJE

Od zime zbita zemlja je spomladi v svoje nedrje sprejela plug, lopato in gnojilo, da bi razrahljana prst bogato vzgojila nove plodove, naš župnik Jožef Krnc pa nas je povabil, da v Letu božjega usmiljenja skupaj poromamo na božjo pot Međugorja.
Podobno kot lani, ko smo molitve darovali tudi novomašniku Mitju, smo Cerkničani z vodenjem gospe Julijane pot začeli v zgodnjem petkovem jutru. Potujoča kapela na štirih kolesih je z vmesnimi postanki pobirala potnike, da so zapolnili proste sedeže, in nabirala kilometre. Romarji, Slovenija v malem, smo z duhovnim očetom Jožefom pletli grozde rožnega venca in njegove dobre misli, ko je kot globoka brazda v naša srca zarezala vest, da smo z molitvijo za okrevanje prijatelja Marjana utirali njegovo pot v večnost. Človeško življenje teče v ritmu, ki mu ga narekuje narava, božji načrti so nam nedoumljivi, a hvaležni smo bili za to posebno milost, da smo mu v njegovih zadnjih trenutnih zemeljskega bivanja lahko darovali srčno molitev.

Krepčilna je bila večerja ob prihodu na cilj in polni pričakovanj smo se v međugorski cerkvi udeležili svete maše in molitev, ki so nas ponesle k počitku in v nov dan.
Program romanja je bil podoben lanskemu, nekateri cerkniški romarji smo v Marijin kraj prišli drugo leto zapored, a sobotna križeva pota na Križevec in (po popoldanskem obisku Majčinega sela in dobrem kosilu) na Crnico, sta bila zopet nova, bogata, blagoslovljena; kamni, kot debele solze hrepenenj štrleči iz trde bosanske grude, duhovno vodstvo našega župnika neprecenljivo … Vzpon so s pomočjo angelov varuhov zmogli tudi starejši. Milost ponižnega sprejemanja pomoči človeka bogati ob vzponu in spustu, da sonce sije še bolj prijazno, obsije večerno mašo na prostem, pred međugorsko cerkvijo.
Pričakala nas je grajsko obložena miza z večerjo, nato čudežno preprosta večerna molitev s pesmijo in z angelskim zvokom violine, ko si zaželiš, da bi čas otrpnil …
Približalo se je jutro vrnitve.

Pot nazaj nas je s popotnico izbranih besed gospoda Jožefa najprej ustavila v hrvaškem Lurdu, svetišču Vepric, kjer se je skalna votlina s preddverjem spremenila v cerkveno ladjo. Na to nedeljo dobrega pastirja je daroval sveto mašo, ogledali smo si božje svetišče z lepim Rupnikovim mozaikom in že se je razdalja do doma krajšala vedno bolj.
Kot molitveni biseri so pele strune kitare, pesem je za nekaj časa postala dvojna molitev.

Naša potujoča kapela je bila bogatejša od Rupnikovega mozaika. Prevažala je gospo Mojco, ki že dvajset let skuša nedomačno roko tujine, romarke in romarje, vajene vriskajočih odmevov gorenjskih gora, objema mestnega ali vaškega vrveža, romarje, ki so jim blizu tišina kraških jam, zvoki notranjskih podzemnih voda …
Slovesa v večernih urah so bila težka, a domov smo se vračali bogatejši.

Notranjski romarji nismo imeli le priložnosti, da v Marijino naročje položimo prošnje in zahvale zase in za svoje domače, temveč tudi možnost, da rečemo:
»Hvala, mati Marija, hvala sveti Jožef, da sta v naš cerkniški vinograd pripeljala sončnega pastirja Jožefa, ki naše popotne torbe neumorno polni z velikim blagoslovom.«

Življenje ni le križ, je tudi Križ, obsijan s soncem.

Anita Leskovec

Foto: Jože Žnidaršič

Obvestilo za udeležence: za ostale posnetke pošljite svoj meil na foto.znidarsic@gmail.com