Toggle menu Skupina Donbosko
Donbosko.si
Donbosko povezave

Spoznavanje zgodovine na romanju v Lurd ...

Avignon
28.04.2017

Res da smo šli na romanje, pa vseeno nekaj besed o naši poti. 

 

Avignon ...

Iz Cerknice nas je preko Vrtojbe pot peljala v Italijo. Peljali smo se mimo Benetk, Verone, Brescie, kjer smo obrnili proti Genovi in Ligurskem morju.

Pri Sanremu smo se poslovili od Italije in pri Monacu vstopili v Francijo. Naleteli smo tudi na carinsko kontrolo, kjer so francoski policisti preverili, če smo še vsi na avtobusu.  S kratkimi postanki na počivališčih smo hiteli proti prvemu našemu cilju.

Po tisoč prevoženih kilometrih smo proti večeru prispeli v provansko mesto Avignon, z obzidjem obdano mesto, kjer je med ulicami omamljal vonj po sivki, očara marsikaterega obiskovalca, ki pa ima poleg lepo urejene okolice, tudi bogato zgodovino.

Tako v njem, med drugimi, najdemo papeško palačo in srednjeveški most.

Ozemlje Avignona je bilo naseljeno že zelo zgodaj, ustanovilo naj bi ga keltsko pleme Cavari.

Pod Rimljani je bil Avenio eno izmed najbolj cvetočih mest rimske province Galija Narbonensis. Močno poškodovan ob vdorih barbarov v 5. stoletju je pozneje pripadal več ljudstvom. Leta 737 so ga zaradi sodelovanja s Saraceni uničili Franki.

Prav avignonskemu suženjstvu, kot imenujemo čas med letoma 1309 in 1376, ko papeži niso prebivali v večnem mestu, ampak v tem provansalskem mestu, pa se moramo zahvaliti za velik del čara, ki ga je mesto ohranilo vse do danes.

Papeži so se v Avignonu, ki je bil del njihovega zemljišča, naselili, da bi se umaknili iz politično nemirnega Rima. Avignon je zasedal tudi osrednje območje takratne Evrope.

Potem ko je bil po sporu med Filipom IV. Francoskim in Bonifacijem VIII. po enajst mesecev dolgih konklavah izvoljen Klemen V., je papež, ki je bil od začetka pod odločujočim vplivom francoskega kralja, zaradi negotovih političnih razmer v Italiji ostal v Franciji in leta 1309 je za skoraj 70 let Avignon postal središče krščanstva. Od 9. marca 1309 do 13. januarja 1377, je bil tu sedež papežev v izgnanstvu.

V mestu se je zvrstilo kar sedem papežev – Klemen V., Janez XXII., Benedikt XII., Klemen VI., Inocenc VI., Urban V. in Gregor XI.



Glavni poudarek daje z obzidjem obdanemu jedru mesta znamenita Papeška palača, ki jo je začel leta 1334 graditi Benedikt XII.

V mogočni trdnjavski palači so se še ohranile nekatere poslikave lova in narave, ki so krasile zasebne papeževe prostore, vendar pa je žal večina dekoracije in pohištva, ki bi dajala jasnejšo podobo o razkošnem življenju voditeljev Cerkve, danes izgubljena.

Po sprehodu skozi mesto smo imeli sveto mašo v akustični gotski katedrali Saint-Didier d'Avignon iz 14. stoletja, ki jo je daroval naš duhovni vodja g.Jožef , kjer smo uživali v petju naših pevcev.

Sprehodili smo se tudi zunaj mestnega obzidja, kjer je mogoče videti polovični most čez reko Rono. Pont St-Benezet so začeli graditi leta 1177, po legendi pa naj bi ga zgradil sam sv. Benezet. V 17. stoletju je tok narasle reke porušil 18 arkad mosta, tako da vodi danes most le do polovice Rone, na njem pa stoji majhna cerkvica sv. Nikolaja.

V mraku pa smo se odpeljali proti mestecu Tarascon, kjer smo prespali. Tarascon – kraj naše prve nočitve: Nahaja se v pokrajini provansa na bregovih reke Rone na križišču, kjer se sekajo poti, ki vodijo v Avignon, Camargue in le Luberon. Mesto Tarascon je še danes povezano z legendo, iz leta 48 našega štetja.

Po legendi se imenovanje Tarascona nanaša na ime rimskega mesta Ernaginum.

Bojda naj bi Rimljani poimenovali prebivalce tega mesta kar Ur-naga (morda tudi er nag ali er naga), to pa naj bi izražalo čaščenje prvobitne kače ali zmaja.

Mesto je nekoč ustrahovala pošast Tarasque, katere kip sedaj ponosno stoji pred gradom Chateau de Tarascon. Velika kača naj bi prišla iz morja in si izbrala svoje prebivališče v reki Roni. Taraskonce naj bi pred to zverjo rešila svetnica Marta (iz Betanije).

Sveta Marta je ena od oseb, ki naj bi po Jezusovi smrti prišla iz Izraela v Francijo. Kralj Nerluc je napadel pošast z vitezi in vojaki, a brez uspeha.

Sveta Marta pa naj bi zver našla in jo očarala s hvalnicami in molitvami. Ukročeno jo je privedla nazaj v mesto. Ljudje so se pošasti prestrašili in jo pokončali. Zver se temu ni upirala in je umrla. Prebivalcem je bilo hudo, ker so jo ubili. Marta je nato oznanjala evangelij  in na novo pokristjanjeni meščani so spremenili ime mesta v Tarascon.

Dogodek, ko je sveta Marta osvobodila Tarascon, praznujejo vsako leto v mesecu juniju. Po drugih virih je ta tarasconska zver bolj podobna mački, kakor kakšnemu zmaju. Tarasque je čudna zver, napol lev in napol armadillo. Armadillo v slovenščini pomeni pasavec (označujejo ga tudi kot napol kača in napol leva ali pa tudi napol sesalec in napol riba). Ena od legend pravi, da naj bil bila zverina Tarasque hči vodnega zmaja Levitiana in velike kače Onachus. 

 Malo naprej od našega hotela ob reki Roni stoji mogočen grad iz prve polovice 15.stoletja Chateau de Tarascon, ki je eden izmed najlepše ohranjeni gradov iz tega obdobja v Franciji.

Blizu gradu stoji cerkev svete Marte, ki  je bila zjutraj še zaprta. Zato resnično ne moreva odkriti ali je sveta Marta, res prebivala v Tarasconu. Po francoski revoluciji so revolucionarji izgnali vse menihe in duhovnike v Tarasconu iz cerkva. Sveta mesta pa so spremenili v skladišča, kašče žita in celo konjušnice. 

Naju že lovi zajtrk, po njem pa smo odromali proti Lurdu.

 Carcassonne ...

Sredi dneva prispemo v Carcassonne, ki velja za eno najlepših srednjeveških obzidanih mest. Leži v regiji Languedoc-Roussillon, ob reki Aude.

Ta srednjeveška utrdba je bila leta 1997 dodana na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Mimo je speljan kanal, povezan z reko Garone in Sredozemskim morjem. Carcassonne je razdeljen na dva dela: srednjeveško utrdbo, ki se dviga nad reko Aude ter na novejši spodnji del, ki je zgrajen na nasprotnem bregu reke.

V utrdbo vstopimo skozi vhodna vrata Porta Narbonnaise. Veliko pozneje, v 18. stoletju so zgradili še ena vhodna vrata na zahodni strani, zaradi cerkve, ki so jo zgradili zunaj obzidja. Kraj ima izredno bogato zgodovino. Utrjena naselbina na tem hribu je obstajala že pred rimskim časom. Sto let pred našim štetjem je naselje prešlo po Rimljane, ki so ga poimenovali Carcasum.

V 3. in 4. stoletju so zgradili 1200 metrov dolgi obrambni zid, sam grad je bil zavarovan z utrdbo v dolžini treh kilometrov. Leta 462 so Rimljani predali utrdbo vizigotskemu kralju Teodoriku I., ki je nadaljeval z izgradnjo obrambnega zidu.

S tem je Carcassonne postal mejna postojanka za vojne pohode proti severu. Franki so kar nekaj stoletij neuspešno napadali to utrdbo. V kroniki je zapisano, da je Karel Veliki dolgo časa oblegal mesto in hotel prebivalce izstradati, saj mogočnega obzidja ni bilo mogoče porušiti. Prebivalstvu je že zmanjkalo hrane, imeli so le še enega prašička.

Poskusili so z zvijačo in uspelo jim je. Spekli so prašička in ga vrgli preko obzidja. Franki so bili prepričani, da ima oblegano mesto še velike zaloge hrane, zato so opustili obleganje in odšli. Sreča je na strani pogumnih! Ker je utrdba v bližini španske meje, so jo leta 725 zasedli Saraceni in jo obdržali v svoji lasti naslednjih 70 let, dokler jih ni pregnal kralj Pipin Mali. Leta 1067 je Carcassonne pristal v lasti Raimonda Trencavela, Dal je zgraditi katedralo, posvečeno Sv. Nazareju in dvorec Comtal. Katedrala stoji na mestu, kjer je prej stala že stara cerkev, ki so jo zgradili Vizigoti v 6. stoletju. Arhitektura se precej razlikuje od gotskih katedral, ki so jih gradili Francozi. Je široka s šestimi ladjami, zvonik ni posebno visok. Dokončno podobo je dobila v 15. stoletju.

Dvorec Comtal je bil zgrajen v zahodnem delu rimskega obzidja, s pravokotno utrdbo znotraj obzidja so ga obdali leta 1226. Služil je za škofovo oziroma vikarjevo rezidenco. Carcassonne je postal slaven po njegovi vlogi v albižanskih vojnah, saj je postal najmočnejše oporišče katarov. Avgusta 1209 je križarska vojska prisilila prebivalstvo k vdaji, saj obzidja ni bilo mogoče zavzeti. Križarji so se utaborili pred obzidjem, zajezili relo Aude in zaprli dotok pitne vode. Mestni vodni jaški so bili po 14. dneh izsušeni.

Meščani so vikonta Trencavela pozvali k pogajanju. Križarsko vojsko je vodil Simon de Montfort, izkušen udeleženec IV. križarske vojne za Carigrad. Ko je mladi vikont Trencavel vstopil v šotor Montforta, ga je ta z njegovim spremstvom vred, kljub beli zastavi in viteškim načelom vklenil in dal zapreti v njegovo lastno ječo, kjer je še istega leta umrl, star komaj 24 let. Ko je prebivalstvo ugotovilo, da so pogajanja propadla, so križarjem odprli vrata.

Veliko jih je poskakalo z obzidja v smrt, ki je bila gotovo lepša od ostalih sotrpinov, ki so jih sežgali na grmadah. Simon de Montfort je s svojo katoliško vojsko po nalogu papeža Inocenta III. pustošil po pokrajini Languedocu vse do leta 1218, ko je bil smrtno ranjen pri Toulousu. V boju proti katarom je bil smrtno ranjen od kamna, ki ga je v katapult vstavilo neko mlado dekle.  Kdo so bili katari.

Katari ali albižani so dobili ime po verskem gibanju katarizem. Gibanje je prišlo z vzhoda, začetek je bil v Perziji že okoli 500 let pred našim štetjem. Pri nas ga poznamo pod imenom bogomilstvo, ki se je razširilo predvsem v Bolgariji. Poznali so dvojnost: dobri bog proti zlemu duhu. Zavračali so vse vrste zakramentov in sledili le svetemu pismu stare zaveze.

Molili so le eno molitev, očenaš. Katarski duhovniki so živeli asketsko življenje. Trdili so, da je snovni svet Satanov izdelek in on nam vlada. Ženske so bile enakopravne moškim, dedovale so in v javnosti so smele govoriti; to pravico so si ženske v Evropi izborile šele mnogo stoletij kasneje. Število zagovornikov tega nauka se je hitro širilo in niso se mu hoteli odpovedati tudi, ko je šlo za življenje. Šlo je za množično gibanje, kot ga do takrat v katoliški cerkvi še ni bilo.

Katarizem je zajel predvsem južni del Francije. Papež Inocent III. je poslal križarje nad katare, namesto da bi branili Juruzalem pred Arabci, kar je bil njihov prvotni namen. V albižanskih vojnah, ki so trajele od leta 1209 do 1229 je izgubilo življenje nekaj stotisoč ljudi, nekateri omenjajo številko do milijona.

Zadnja katarska trdnjava Montsegur je padla leta 1244. Okoli 900 ljudi je branilo trdnjavo devet mesecev. Vsi niso bili katari, a so vseeno vse pobili. Papež je dejal, da bo bog že vedel, kateri so pravi. Po padcu Carcassonna v roke križarjev je Monfort postal novi vikont mesta, sam kraj je postal mejna trdnjava med Francijo in aragonskim kraljestvom. Leta 1659 je mejna provinca Roussillon pripadla Franciji, njena vojaška pomembnost se je zmanjšala.

V času francoske revolucije je bila utrdba pomembno skladišče orožja. Po letu 1846 so pričeli z obnovitvenimi in restavratorskimi deli, ki so zajeli celoten zunanji in notranji kompleks.

Danes je Carcassonne v celoti obnovljen, a daje vtis srednjeveškega mesta. Je zelo priljubljena turistična točka, letno ga obišče okoli pol milijona turistov, od tega polovica tujcev. V obzidanem mestu je kar nekaj ulic, po katerih se sprehodimo.

Ogledamo si dvorec in katedralo. Ozke ulice so polne trgovinic s spominki in drugimi izdelki. Veliko spominkov, predvsem plakatov je v stilu slikarja Lautreca. Posebno zanimive so gostilnice s pravim francoskim šarmom. Sprehod po tem srednjeveškem mestecu je pravi balzam za telo in dušo. Polnih novih moči in pričakovanj se odpravimo proti Lurdu.    

Boštjan Zgonc       Foto: Boštjan Zgonc, Jože Žnidaršič 

 

Lurd

 
Pot v Lurd mi je najprej pomenila romanje in iskanje miru in stika s samim seboj, hrano za dušo. Vendar so bile lačne tudi oči. Že zjutraj pred zajtrkom sva si z ženo vzela urico časa in se podala na ulice Lurda. V spokojnem jutru sva se sprehodila po zaspanih ulicah ob bregu reke do pokopališča, kjer je pokopana Bernardka. Noter nisva mogla, ker je bilo zaprto.

 

Po kosilu pa nam je odpadel popoldanski izlet v Pireneje. Zaradi ozke in mestoma zasnežene poti si šoferja nista upala tvegati, če sem čisto odkrit pa si tudi sam nisem želel tja, saj se nam je obetalo še kar nekaj vožnje in bi nazaj grede spet hiteli. Sva si pa želela z ženo ogledati biserno bele Pireneje z višine, predvsem pa tudi mesto. Zato sva bila takoj za  Boštjanov in Marinkin predlog, da bi se podali na mogočni grad, ki se je strmo vzpenjal na nedostopni pečini.

 

Od katedrale pot vodi po ozkih ulicah s slikovitimi hišami in kar hitro smo prišli do vhoda v to res strateško postavljeno trdnjavo, ki kljubuje napadom že od Rimljanov dalje. Vanjo sta na strmo pečino vodili svoje dni le dve poti, ene čez  številne strme stopnice Saracenov čez dvižni most, z druge strani pa je bil dostopen po vijugasti strmi poti tudi za konjenike, vsaka vijuga pa se je lahko zaprla in preprečila vstop nezaželjenim gostom. Dvigalo, ki vodi na grad in iz gradu, skrito v zidovju, pa je novejša, lagodnejša pot. In če bi komu uspelo nemogoče in bi se vseeno prebil do gradu, bi ga zasule puščice iz številnih strelnih lin v obzidju. To je spoznal tudi Karel Veliki leta 778, zato se je odločil prebivalce izstradati. Legenda pravi, da je vodji Saracenov Miratu orel spustil postrv in je z njo Mirat hotel prepričati Karla Velikega, da opusti obleganje, češ, da imajo še veliko sveže hrane. Vendar zvijača ni uspela v popolnosti in Mirat se je pogodil, da se pokristjani in krsti na ime Lorus. Odtod ime mesta Lourd.

 

Grad je nato ostal neosvojljiv in z njega so nadzirali pomembne poti ob vznožju, za katere so se bojevali mnogi princi. V 14. stoletju so gradu dozidali še verigo obzidij in grajsko ječo s stolpom. Leta 1590 je postal graščina kralja Henrika IV, v 17. in 18. stoletju pa je postal zapor, zato se ga je prijelo ime „Pirenejska Bastija“, saj so vanj zapirali kraljeve nasprotnike.V 19.stoletju pa so grad spremenili v vojašnico in mu dogradili številna poslopja, vključno  s skladiščem razstreliva. Zdaj je postal Pirenejski muzej  in je uvrščen med zgodovinske spomenike.
Med vzponom po stopnicah smo pričakovali le prelep razgled, a se nam je že na koncu prvega sklopa stopnic odprlo dvorišče, trg orožja.  Označena pot se začne v Bernejski kuhinji, ki je bila nekdaj glavni prostor podeželske hiše, uporabljali pa so jo kot kuhinjo, jedilnico in glavni prostor. Nad ognjem so pekli pecivo, gospodinja v značilni obleki je ob ognju zibala otroka, „ata“ pa je zadovoljen užival dobrote na lepo  izdelani mizici. Lepe omare s posodo so lepo dopolnjevale prostor. Posoda je bila bakrena, nad ognjiščem je visel „kapucin“, to je koničasti lonček z dolgim ročajem za kuhanje kave.

 

Poleg kuhinje je bil prostor za vodo, imenovan cisterna. Velika soba je bila obdelana tako, da je bil pod neprepusten in so v njej zbrali do 130 m3 kapnice, ki jih je reševala med obleganji, saj je bila edini vir za posadko in prebivalce, ki so se skrivali v trdnjavi.
Odtod vas pot popelje skozi sobo Margalide le Bondidier mimo razstave trofej. Med njimi je tudi medo, ki so ga leta 1996 pripeljali iz Slovenije. Ploščad, na katero stopite po ogledu trofej, nudi prekrasen razgled na samo mesto, bazilike, pokopališče, hotele, pa tudi oddaljene Pireneje. Ta ploščad je nekdaj služila za obrambo, na njej so bili nameščeni topovi in razgledni stolp s stražarnico.
Zanimivo je, da so že takrat čas krajšali s kegljanjem. V posebnem prostoru hranijo keglje in krogle. Drug tak prostor pa nam razkaže orodje, namenjeno kulturi vina in vinifikaciji.

 

Veliko paše za oči nam ponudi bigorska soba, ki nam predstavi značilno kmečko sobo iz 19. stoletja  z nizko posteljo prekrito s tkanino z značilnim vzorcem, pa poročno skrinjo z nevestino balo, bakreno posodo, ki so jo napolnjeno z žerjavico,  uporabljali tudi za ogrevanje postelj.
Prav tako polna značilnih predmetov je tudi soba, ki prikazuje poljedelstvo in pastirstvo. Naj bo to stiskalnica, ali plug, ali oranica, volovska vprega ali posebna skrinja, podobna nosilnici, ki so jo pastirji uporabljali za prenočevanje na prostem namesto koče  in so se zaprli vanjo, pa posoda ali stroj za robkanje koruze.
Posebnost tedanjega časa so tudi različne narodne noše, zelo živih barv, ponavadi iz grobega blaga. Predvsem pri ženskih „kapuletih“ prevladuje bela in rdeča barva.

 

Pohištvo je bilo zelo natančno ročno izdelano. Težko si je zamisliti, da so izdelali stare omare brez žag, le s tesanjem in rezljanjem. V tistem času so prevladovale kredence, običajno z dvema kriloma, in omare ter skrinje. Pohištvo na fotografiji izhaja iz področij Pays Basque in Bearn. Poleg pohištva bila v sobah tudi oprema za obrt. Najpogostejša obrt je bila tkalstvo, o čemer priča bogata zapuščina pripomočkov in orodij za delo z volno, lanom in konopljo (ščetke za rahljanje, gredi, kolesa, klobčiči, kolovrati itd).
Skoraj iz vsakega prostora se vidi na mesto. Prelepa je tudi zbirka porcelana iz 18. stoletja, ki so jo izdelali v mestu Samadet iz območja Landes. Zbirka predstavlja del poročnega servisa.

 

Za vprego živine v vozove so uporabljali različne oblike jarmov. Morda nepoznani pri nas pa so bili tudi stožčasti zvonci, ki so jih obešali na jarme za praznike in sejme oziroma potovanja. Predstavljena zbirka izhaja iz Katalonije. V dvorani jarmov se nahaja tudi vitel, ki je s sistemom dvigal  rešetkasta vrata, skozi katera so hodili vitezi in vozovi, ki so oskrbovali trdnjavo.

 

Dvorana z nazivom „nekoč je živela trdnjava“ ponazarja moč trdnjave in mesto Lourd. V njej najdete od smuči do druge opreme, predstavi pa nam tudi Mirata (Lorusa). Z reliefom nam ponazori trdnjavo, slike pa povedo veliko tudi o mestu v preteklosti. Zaradi akustike smo podlegli skušnjavi in Ave Marija iz Lurške Marijine pesmi Zvonovi zvonijo nam je pozlatila trenutke.

 

Poleg dvorane stoji stolp grajske ječe. Kljub dobremu razgledu s celotnega gradu, so leta 1314 zgradili še stolp. Visok je 26 metrov, nanj pa se povzpnete po 104 ročno izdelanih krožnih  stopnicah, ki so postavljene ena na drugo. Stopnice so tudi s spodnje strani ročno obdelane in lepo zaokrožene. Na vrhu stolpa pod streho je krasen razgled, fotografiranje pa ovira le steklo, s katerim so prekrite odprtine zaradi varnosti in prepiha. Kljub temu smo napravili par fotografij skozi odprtino med stekli.

 

Za stolpom je bilo domovanje najimenitnejših prebivalcev gradu, v sobah so razstavljene omare in slike.  Pred  sobo Louisa de Bondidera pa je urejena terasa z gredicami in med potjo ob sobah in obrambnim zidom za topništvo so postavljene makete vasi, krajev in značilnosti pokrajin. Makete so izdelane v merilu 1:10.
Ob stolpu grajske ječe je na kamnu izklesan zemljevid z vpisanimi smermi in razdaljami do krajev.

 

Ob trgu orožja stoji kapela, grajska Notre-Dame. V kapelo, ki so jo zgradili grofje iz Bigorra, so leta 1904 prenesli oltarje in pohištvo iz cerkve svetega Petra v Parizu, ki je bila tega leta uničena. Prostor dopolnjujejo sodobni vitraji s podobami iz legende o Miratu. Skozi vrata branika se lahko spustite po tako imenovanem pobočju Angležev do pirenejskega pokopališča, naprej je zaprta in nedostopna. Pot je strma, tlakovana in vijugasta. Vsaka vijuga je imela vrata, ki so jih lahko zapahnili, da bi s tem zaustavili sovražnika. Za vrati so postavljene makete treh krajevnih trdnjav (Mauvezin, Montaner in Pau), ki so bile zgrajene v 14. stoletju pod vladavino Gastona Febusa.
Izhodu iz gradu je namenjeno dvigalo, ki je primerno skrito za podajalno spominkov.
 
Pot nazaj do lurških cerkva in votline vodi mimo ene od mnogih prodajaln z nabožno tematiko. Čar
 prodajalne pa je razstava delavnice in kipov, ki je skrita za prodajalno. Milina in izrazi na obrazih kipov, pa kretnje in razni mehanizmi, ki premikajo lutke, je tisto, kar te ne pusti neprizadetega.
 
 
Kljub vsej lepoti  videnega,  pa je bistvo Lurda Marija, svetost njenih svetišč, vode in votline. Tri ure ogleda so bile le uvod v izlet duše.

 

Jože Lekšan   foto: Tatjana Lekšan

 

http://www.provenceweb.fr/e/bouches/tarascon/tarascon.htm

http://www.mladifest.com/medjugorje/photo/lurd%202017/