Toggle menu Skupina Donbosko
Donbosko.si
Donbosko povezave

Peš - romanje na Sveto Goro 2020

Sveta Gora nad Gorico
13.07.2020
Tudi letos se je zbrala pohodniška druščina, ki se je 13. julija odpravila na že skoraj tradicionalno romarsko pot iz Cerknice do Svete Gore.
Romanje smo začeli s sveto mašo v župnijski cerkvi v Cerknici, ki jo je daroval g. Simon Virant. Z njegovo prisotnostjo je romanje dobilo svojo duhovno razsežnost.
Prvi dan nas je pot preko Planinskega polja odpeljala iz domačih krajev mimo Bukovja, pod vznožje Hrušice, vse do Podkraja, kjer smo že uzrli Vipavsko dolino. Spremljalo nas je zelo lepo sončno vreme s prijetno hladno burjo. Po 38 km hoje smo se razveselili, da smo prispeli do Višenj, kjer so nas že pričakali prijazni gostitelji v Apartmajih Urdih. Pri njih smo ob zelo dobri postrežbi in nastanitvi kar hitro pozabili na žulje prvega dne in se naslednji dan podali naprej. Od Urdihovih do Cola je le nekaj minut in že se je začel najlepši del poti Po Robu, ki teče vse do Predmeje. Pot je bila polna cvetja, na katerega smo ob strojni košnji že skoraj pozabili da obstaja. Ves čas poti pa smo zrli v Vipavsko dolino, kot da bi jo gledali iz balkona.
Molitev ob tako lepi naravi kar sam steče preko misli in ustnic in polni dušo vsakega, ki se prepusti stvarstvu. Planinska pot Po Robu je zelo dobro vzdrževana, pred nami je bila nekaj km pred Predmejo tudi sveže obkošena. Tudi na tem delu poti nas je burja prijetno hladila. Na Predmeji smo bili prijetno presenečeni nad lepo urejenimi domačijami, kljub oddaljenosti od večjih krajev. Postanek drugega dne in nočitev smo imeli dogovorjen v kampu pri g. Ivanu Žonta. Prijazno je poskrbel za nas, saj se romarske skupine iz Cerknice tukaj redno ustavijo, saj je to zadnja možna postaja pred prostranim Trnovskim gozdom. Tretji, zadnji dan poti smo premagovali gozdne poti Trnovskega gozda, kjer smo v naravnem rezervatu Smrečje srečali gozdne delavce iz domačih krajev. Prijeten hlad gozda in senca sta nas pripeljala na rob planote iz katerega smo uzrli Novo Gorico. Od tu se je pot začela hitro spuščati proti naselju Trnovo in pokazala se je tudi že Sveta Gora. Ker so noge postale že malo težke se je pot do Grgarja zdela daljša kot je v resnici bila. Na robu vasi smo poiskali smerokaz za Urškino pot na Goro. Dva iz skupine pa sta se do vrha podala po najbližji, a hkrati najbolj naporni poti. Urškina pot nosi ime po pastirici Uršuli Ferligoj, ki je leta 1539 doživela srečanje z Marijo, kar je pomenilo začetek Svetogorske božje poti. Naš trud je bil poplačan, ko smo prispeli do romarske cerkve in vstopili. V kapeli prikazovanja smo imeli še zahvalno sveto mašo. G. Simon nas je v nagovoru spomnil kako pomembno se je za nekaj dobrega odločiti in nato s trudom vztrajati. Po sv. maši smo se taksiji odpeljali do železniške postaje v Novi Gorici in se ob tem vrnili v realno družbeno stanje s prisotno epidemijo, ki zahteva uporabo zaščitnih mask. Na to smo v treh dneh skoraj pozabili. Do Rakeka je bila vožnja skoraj prekratka, saj smo med seboj stkali vezi in je pogovor prijetno tekel.
Hvala vsem, ki ste romali in s tem obogatili drug drugega v skupini in hvala Mariji za varstvo na poti.
Andreja Mestek
Foto: Janko Logar