Toggle menu Skupina Donbosko
Donbosko.si
Donbosko povezave

Romanje druge zakonske skupine ob 20. letnici

Čadrg
05.06.2016

DRUGA ZAKONSKA OB 20-LETNICI V  TOLMINSKA KORITA IN ČADRG

Naša zakonska skupina letos praznuje 20-letnico delovanja. Ob tem prazniku smo si skupaj z g. župnikom Jožefom Krncem, ki je naš duhovni vodja, privoščili nepozaben izlet na tolminsko.

Ob devetih zjutraj smo se v nedeljo, 5. junija, zbrali pred župniščem, se razporedili po avtomobilih in se podali proti Gorici. En, dva, tri smo bili v Tolminu in Zatolminu, od tam naprej pa: »Ojoj!« Šest kilometrov ceste široke samo za en avtomobil in niti milimetra več. Na eno stran stena, na drugo prepad. »Kaj, tukaj gor moramo, če želimo v Čadrg! Oh, groza! Ja, ampak, če nam je Lojze tako naročil, bo že držalo!« In smo šli. Ženske smo mižale, možakarji so se seveda delali možakarje. A zdi se mi, da so tudi oni molili in to prav do takrat, ko so svoje jeklene konjičke varno parkirali pri turistični kmetiji  Lovrčevih v Čadrgu.

Kakšen pogled se nam je odprl. Tolminski hribi in gore v vsej svoji lepoti, daleč pod nami pa dolina in samo slutil si lahko, kako se vsem tam spodaj nekam mudi. Tu pa tak mir, prijetno petje ptic in rahel vetrič. Še goske in race se niso vznemirjale, ko so zagledale meščane na svojem dvorišču.

Sprejela nas je prijazna gospa Marija s šilcem domačega, nato pa smo se odpravili proti don Pierinovi komuni, kjer nas je že čakal Igor, ki se je odločil, da si v tej gorski vasici spremeni življenje. Ima šestintrideset let in kar dvajset let je bil v primežu različnih drog. Nihče od nas ni ostal ravnodušen ob njegovi življenjski zgodbi. Zdi se mi, da jo bomo še dolgo nosili v srcu. Poleg Igorja so v komuni še trije fantje. Vsak s svojo težko življenjsko potjo za seboj. Iskreno si želim, da bi jim tokrat uspelo.

V tišini, saj je srečanje s fanti na nas naredilo močan vtis, smo se vrnili k  Lovrčevim.  Pod kozolcem smo imeli skupaj z nekaterimi domačini, ki jih je sedaj nekaj čez štirideset, Sveto mašo. Res so lepa in doživeta taka  Darovanja, ko se ti zdi, da se te nebo dobesedno dotika in se ni potrebno prav veliko truditi, da začutiš Njegovo prisotnost. Ko je izzvenela Bajčkova kitara in naše petje, pa nas je čakalo tipično tolminsko kosilo. Salama in sir z domačim kruhom za predjed, jota, seveda s klobaso in nepozabni štruklji, ki so značilni prav za Čadrg. Kar utihnili smo ob tej sladici. Slišati je bilo samo cmokanje in oblizovanje.  Ta dobrota pa je za dolgoročen spomin. Mogoče prav zaradi nje še pridemo sem gor.

Po kavici je sledilo še eno presenečenje, gospod Ludvik. Domačin, živ leksikon o tej vasici. Raznih zgodb, anekdot in šal mu kar ne zmanjka. Človek bi ga poslušal in poslušal, a kaj, ko čas tako hitro teče. Morali smo naprej. Tokrat v vaško sirarno. Gospa Marija nam je povedala, kako poteka izdelava sira in to ne kar kakršnegakoli, ampak Tolminca. Res, to delo ni enostavno, a pridni ljudje s Čadrga ga izdelujejo z veseljem, spoštovanjem, ljubeznijo in prav zato je nekaj posebnega.

Kar prehitro smo se morali posloviti  od pristnih in nasmejanih ljudi s planote nad Zatolminom in sledil je ponoven adrenalinski spust, a zdaj smo bili že bolj korajžni. Verjetno za v dolino ni nihče več molil in tudi ženske si nismo zatiskale oči.

Ponovno smo parkirali. Tokrat pred gostilno, kjer je izhodiščna točka za v čudovito, zagotovo Božje stvarstvo, Tolminska  korita. Če že parkiraš pred gostilno, pa res ne moreš žejen na pešpot. Sok ali pivo in že smo korakali po soteski, ki sta jo v apnenec izdolbli Tolminka in Zadlaščica. Reki se v svojem toku združita in kasneje izlijeta v Sočo.  Voda je značilno svetlomodre barve, ki se odlično ujame z zelenim rastlinjem, ki prerašča navpične stene nad reko. Medvedja glava, Dantejeva jama, Hudičev most, termalni izvir v  koritih…Ja, ta odročen košček Slovenije je zagotovo vreden ogleda.

Koliko vtisov! Kar preveč za en sam dan. Misli mi begajo. Komuna, Ludvik, sirarna, prepadna cesta, srečanje dveh avtomobilov, maša pod kozolcem, ŠTRUKLJI ( obvezno z velikimi črkami), gosi, Igor, kip Marije nad prepadom, dež, koluti sira , Medvedja glava, kamen za spomin, brez televizije, ………in zagotovo ne  nazadnje,  čudovit nasmeh gospodinje Marije, ki pravi: »Nič nam ne manjka, naj ostane tako!«

Bog, hvala ti za take preproste ljudi, ki še znajo ceniti naravo in življenje, hvala ti za ta izlet, HVALA TI , DA SMO ŽE 20 LET DRUGA ZAKONSKA SKUPINA.  Super smo!

Andreja U.

Foto: Jože Ž.