Toggle menu Skupina Donbosko
Donbosko.si
Donbosko povezave

Romale peš na Sveto Goro ...

Sveta Gora nad Novo Gorico
06.07.2017

Romarke iz župnije Cerknica, Rakek in Begunje pri Cerknici peš na Sveto Goro ...

Naše romanje se je pričelo zgodaj zjutraj na Rakeku, v Dovcah ... Pot je bila dolga, vroča pa vendar lepa ...

KlaraAndrejaAnaMarjetkaMarina KAAMM pa letos ?

Na romanje na Sveto Goro ...

Na poletno jutro se je družba KAAMM peš odpravila na pot. Opremljene s polnimi nahrbtniki in dobro voljo. Prvi dan nas je sonce prisililo k opoldanskemu počitku v Bukovju. V Podkraju smo prišle do cerkve sv. Marjete ravno v času večerne maše. V notranjosti pa smo poleg prijaznega duhovnika videle križev pot, delo slikarja Tomaža Perka. Prenočišče v Višnjah je bilo edino in za nas odlična izbira. S prijazno lastnico je preseglo vse zvezdice. Drugi dan smo zapustile civilizacijo. Razgibana pot Pot po robu je postregla s čudovitim pogledom na Vipavsko dolino. Počitek je bil med nasadom gozdnih jagod. Ta pot se je zaključila na Predmeji z dežnimi kapljami in grmenjem v daljavi. Osvežile in odpočile smo se zopet pri prijaznem lastniku, ki nam je pokazal bljižnico za naslednji dan.
Sobotno jutro je bilo prijetno sveže za hojo po Trnovskemu gozdu. Prostor za pravo popoldansko spanje nam je nudila senca lipe na nekem vrtu. Želja po sveži vodi nas je pripeljala  do prijaznih zakoncev, ki so nam ponudili še kavo. Od tam naprej nas je asfaltirana cesta vodila do naselja Grgar, kjer je pokopana Urška. Ta pastirica je sporočila Marijino željo, da na Skalnici postavijo cerkev. Ogledale smo si še spomenik na mestu, kjer je nekoč stal Urškin dom . Pri 33 stopinjah ob šestih zvečer nas je osvežil vaški vodnjak in nam dal moč na zadnji vzpon na Sveto Goro.
Ob molitvi in branju križevega pota nas je ozka stezica pripeljala do mogočne cerkve na Sv. Gori. Tam smo malo postale. Užile večerni mir. Se v mislih zahvalile vsem prijaznim ljudem, ki so nas na poti postregli s prijaznostjo, pijačo, hrano in vzpodpudnimi besedami. Hvaležne smo bile tudi druga drugi za zamisel poti, klepet, tri dnevni smeh, Klarino odlično vodenje brez GPSa. Zadovoljne smo bile, da so rame bolj čutile nahrbtnik, kot noge našo težo.
Hvaležne smo za doživetje novih krajev naše čudovite Slovenije.  KAAMM 
zapisala Ana Prudič
 
Naša pot se je zasnovala že lani, ko smo šle peš na Brezje. Zadale smo si Sveto Goro nad Gorico. Peš pot nam je bila nekoliko bolj znana, saj sta jo opisovala Line iz Begunj in kolega, pokojni Marjan Simčič. Imele smo Marjanove zemljevide in označeno pot ... Po tej poti sva šla  2013, tudi z možem, v dveh dneh.
Me smo to pot opravile v treh dneh. Naša pot je tekla veliko bolj po gozdu, kakor Linetova in Marčitova.
Pot nam je bila lepa, pa ne samo zaradi lepega gozda in razgleda, predvsem so nam v spominu ostali ljudje, ki smo jih srečale in so nas vsak na svoj način blagoslavljali na poti.
Dan pred odhodom smo v cerkniški cerkvi dobile "žegn" od vseh treh naših duhovnikov ... Poleg blagoslova smo dobile tudi vrsto koristnih napotkov ... Skratka slovesen začetek ...
Naslednji dan smo že zgodaj zjutraj srečale nekaj ljudi, ki so se na moč čudili, le kaj ste zagrešile, da morate na Božjo pot peš.
Resnično na dolgi progi šele premisliš in premelješ marsikaj lepega in manj lepega.
Vsak človek, ki smo ga srečale nam je dal nekaj spodbude. V Planini je Anina prijateljica ravno pravi čas prispela domov, nam postregla s kavo in priboljški. V Bukovju se nam je v najhujši vročini prikazala vaška gostilnica, kot fatamorgana.
V Podkraju, je g. Tone ravno pravi čas stopil iz hiše in nam ponudil za pit. Še nekaj napotkov za pravo pot, pa smo že hitele naprej in prišle ravno pravi čas, ko je v vaški cerkvici zazvonil zvon, ki je vabil k večerni maši. Župnik, ki nas je najprej malo čudno pogledoval se je počasi sprijaznil z novimi gostjami. Na koncu smo dobile še blagoslov in skupni posnetek za spomin ...
V mraku nas je g. Ivanka iz Višenj pričakala z odprtimi rokami. Na novo odprti apartmaji s tušem in jedilnico so nas čisto prevzeli. Še najbolj pa prijaznost g. Ivanke in njenega sina, ki sta nam poleg tople večerje tudi zjutraj navsezgodaj postregla s toplim zajtrkom in prijazno besedo.
Naš korak je bil spet poln zagona. Na Colu so nas prijazne trgovke ogovorile in nekaj mimoidočih je dalo nekaj nasvetov za naprej ... Pred nami je bila Pot po Robu. Srečale smo nekaj krav na paši in v daljavi slišale motorno žago in brnjenje traktorja. Proti večeru, smo se vstrašile, da smo zgrešile pot. Toda nek notranji čut nas je vodil po pravi poti in pripeljal do prenočišča, kjer nas je prijazni g. Ivan pričakal z dobro voljo in večerjo. Pokazal nam je bližnjico za naslednji dan, da smo brezskrbno zaspale.
Tretji dan se je naša pot vila čez Trnovski gozd, k sreči po makedamu. Na tej poti nismo srečale žive duše, še mobitel ni imel signala ... Imele smo pa veliko sence, saj je bila vročina pasja. Naša velika želja, sploh moja je bila, da bi nam nekdo stopil naproti in nas vprašal, a bi kavo? In prav to se je zgodilo v Trnovem. Trgovina je bila že zaprta, ker je bila sobota. Gostilne nimajo ... Vročina je bila neizmerna. In glej stopi iz hiše gospa in brez vprašanj je točno vedela kaj potrebujemo ...
Svet je postal spet lepši, naš korak bolj hiter ...
Pot do Gore ni bila več daleč, bila pa je strma, skoraj navpična ... Bila je pa tako lepa, da smo zmagale tudi to.
Pred nočjo smo prispele na vrh. Čakala nas je prijazna roka patra frančiškana Simona Petra. Zgleda, da smo se mu malo zasmilile in nam je kljub pozni uri pogrel večerjo in sprejel pod krov romarske hiše. Hvaležne smo mu bile za tak sprejem. Kaj takega, človek ne pozabi nikoli.
Hvala Bogu za to skupno prehojeno pot in za vse dobrotnike, ki so nas spremljali. Dano nam je bilo v nedeljo, da smo se skupaj z možmi udeležile sv. maše na Sveti Gori. Slučajno je bilo praznovanje slovesne zlate maše nadškofa iz Avstralije g. Denisa J. Harta, ki je tiste dni gostoval v slovenskih župnijah ...
Zaključili smo s skupnim romarskim kosilom na Sveti Gori ...
In začenja se nova zgodba ... in se nadaljuje drugo leto. KAAMM ??? 
zapisala Klara Žnidaršič

Foto: Klara Žnidaršič

http://radio.ognjisce.si/sl/192/utrip/24487/

http://radio.ognjisce.si/sl/192/utrip/24547/