Ciglarjevo predavanje
V okviru postne duhovne obnove nas je na temo vzgoje nagovoril pedagog in salezijanec prof. Tone Ciglar. Predstavil nam je življenje Don Boskove matere Marjete, ki je kljub težkim življenjskim preizkušnjam uspešno in dobro vzgojila svoje tri otroke. Svoje poslanstvo je do konca življenja nadaljevala še med Don Boskovimi varovanci. Njen zgled potrpežljivosti, prijaznosti, vztrajnosti, razumevanja in molitve nam je postavil kot vodilo pri vzgoji naših otrok in mladine. Da pa bi se še bolje zavedali, kakšno bogastvo so otroci, je navedel nekaj misli iz knjige »Otrok je blagoslov« in nam jo tudi priporočil v branje. Nadvse vzpodbudni so bili citati slavnih filozofov o tedanji »brezupni« in »pokvarjeni« mladini. Nekateri teh citatov so stari več tisoč let. In glede na to, da smo ljudje še vedno tu, lahko z optimizmom zremo v prihodnost ter z ljubeznijo, trudom in molitvijo nadaljujemo z vzgojo naših zanamcev.
Erika Opeka
Pahljača razmišljanj o veri z vidika levega razbojnika
Čušin, rojen 1970 v Kranju, je doma s Koroške Bele pri Jesenicah, a korenine njegove družine izvirajo v Beli pod Kobariškim Stolom. Znan pa je predvsem po svojih monodramah (Hagada, Evangelij po Čušinu, Pešec, Jona besni prerok, Janez brez glave), v katerih razglablja krščanske vsebine. Podpisal je že nekaj režij in piše v Ognjišče in Družino. Je “oče šestih otrok, mož ene žene za zmeraj, verujoč v enega Boga za zmeraj” – tako pravi. Za svoje igralsko delo je prejel več nagrad: zadnjo l. 2011 nagrado Žlahtni komedijant na Dnevih komedije za vlogo Harpagona v Molierovem Skopuhu.
V cerkniški cerkvi je 4.3.2017 tokrat predstavil Vero levega razbojnika. Gre pravzaprav za nagovor, ki ga je napisal za srečanje mladih v Stični 2013 in ga že nekajkrat prebral, tokrat pa ga je podal v obliki monodrame, čeprav ga sam nima za predstavo, ampak za izpoved.
V njej v svojem preverjenem gledališkem slogu, prežetem s komičnimi dovtipi, anekdotami in samoironijo, skuša odgovarjati na vprašanja Kaj verujem? Zakaj verujem? V koga verujem? In ali Mu verjamem? Opirajoč se na evangelij je govoril o levem razbojniku, ki je izzval desnega, da je javno izpovedal svojo vero.
Morda pa je tudi levi razbojnik dosegel nebesa, saj tudi marsikateri svetnik pred spreobrnjenjem ni živel zgledno. Zato imamo tudi mi možnost doseči ta cilj. Vera je namreč milost, dar. Sam se vsak dan trudi in bori za milost vere. Včasih se čudi, da ni že izgubil vere v vero! Verjame, da je največja zapoved ‘ljubi svojega Boga in bližnjega kakor samega sebe’. Le ko ljubiš sebe, lahko ljubiš tudi druge, svet, Boga. Da prevelika ljubezen lahko ubije, je živ dokaz Kristus, ki je umrl za nas na križu.
Čušin je pri vprašanjih vere omenil senzacionaliste, ki celo življenje iščejo čudeže, racionaliste, ki se trudijo na znanstveni podlagi razložiti nadnaravne pojave, ateiste, ki se čudežem smejejo, in kristjane, ki jih v življenju zanima predvsem čudež življenja. Velik čudež je darovana bolečina trpečih v bolnišnicah in po domovih za ostarele. Največji čudež pa je brez dvoma križ. Verjame v Jezusovo učlovečenje, smrt na križu, vstajenje od mrtvih in sv. evharistijo.
Čušin se je dotaknil tudi današnjega praznovanja Božiča in Velike noči, ki se ne sme ustaviti pri idilično postavljenih jaslicah ali pri obloženi mizi. Zaustavil se je pri statistikah, ki jih ljudje imajo tako radi; na podlagi le-teh lahko sklepajo, kako jim bo v življenju.
Najlaže je narediti razpredelnico in vnašati podatke z možnostjo primerljivosti. Verjeti, da je Kristus vstal od mrtvih, je težko, saj o tem ni statističnih podatkov. Nihče razen njega ni vstal od mrtvih. Zato menda več kot tretjina kristjanov ne verjame v Kristusovo vstajenje in v posmrtno življenje. Tudi prisotnosti neumrljive duše se ne da statistično preveriti. Verjeti v Boga je stvar ponižnosti, da je nad nami nekdo, ki je pravi gospodar časa in prostora. Verjeti Bogu je stvar vere. V veri so pomembne odločitve, ki spremenijo tok našega življenja. Pogumno jih moramo sprejeti in reči: zgodi se mi po tvoji besedi.
Pri tem se je Čušin vprašal, ali je prihod Božjega otroka spremenil naše življenje, kot nam ga spremeni rojstvo našega, lastnega otroka. Govorimo kdaj o Božjem otroku? Je v središču našega življenja?
Govoriti o veri, je dejal Čušin, ni lahko, čeprav se zadnje čase o njej veliko govori; še težje jo je razložiti. Vsak verjame v kaj, to pa ne pomeni verovati. Lahko verjamem, da Bog je, a če ne verujem vanj in ne izpolnjujem njegovih zapovedi, je moja vera prazna. Nekateri smo verni samo ob nedeljah in praznikih; taka vera je “tradicionalna”. Med drugim je dejal, da on ni član Cerkve, ampak njen člen, ker ji pripada po zakramentu sv. krsta. “Članstvo ne zadostuje, Bog ni birokrat”! “Če bom živel iz krsta, mi ne bodo prišli do živega ne moralni propadi ne javno pranje perila …V Cerkvi je le Bog svet, saj so bili še svetniki grešniki. Cerkev, ki ji pripadam, je Kristusova, Božja”!
pripravil Marko Klančar iz druge zakonske skupine (vir: splet: Iva Koršič, Skupnost družin Sobočan)
G. župnik Jožef Krnc je na prvo postno soboto povabil v goste dramskega igralca Gregorja Čušina z njegovo monodramo Levi razbojnik, primerno za postni čas. G. Gregor Čušin nas je popeljal v uvod duhovne obnove. Po njegovi predstavi v cerkvi smo pred mašo molili rožni venec. Ob 18.00 se je pričela sv. maša, ki jo je vodil salezijanski duhovnik g. Tone Ciglar, z domačima duhovnikoma g. Janezom in g. Tonetom. Po maši pa nam je g. Tone Ciglar, pedagog, v besedi prikazal lik matere Marjete in njenega sina duhovnika Janeza Boska. G. Tone nam je pripovedoval o mami Marjeti, kako je ta žena, mati, s svojim preprostim krščanskim življenjem, pa vendar odločno besedo vzgajala svoje otroke in potem tudi fante, gojence v don Boskovem domu, oratoriju. Ti preprosti nauki mame Marjete nam še kako prav pridejo v tem modernem, hitrem življenju. Predstavil nam je knjigo Otrok je blagoslov. Sreča, presenečenje, čudež novorojenega otroka so sijajno ujeti v tej knjigi. Povedal nam je, naj ne pozabimo imeti radi otroke in zanje veliko moliti ....V nedeljo, naslednji dan je imel postne nagovore pri obeh mašah. Opisal nam je skušnjave današnjega časa ...Ponavadi se niti ne zavedamo, da nas lepe, nedolžne reklame zapeljujejo v greh ...
K.Ž.
