Pet romark, Klara, Andreja, Ana, Marjetka in Mateja imamo začetnice imen, KAAMM ? in smo rekle, na BREZJE ...
Romale smo peš na Brezje, na Gorenjsko. Pobudnica Andreja nas je povabila, da gremo z njo na romanje, peš? Z njeno idejo smo se z veseljem strinjale.
Po dveh sestankih, ki so bili pogovor o vsem mogočim, prej kot, kje bomo hodile, še manj, kje bomo spale? Ko je bil čas za odločitve, se je sproti reševalo vse. In celo zelo dobre rešitve so nastajale.
Neverjetno, ponavadi pet žensk, bi človek mislil, da se bodo že na začetku skregale in ne bo nič iz tega. Sploh ne, daleč od tega. Zelo smo bile složne, sploh čez gozd, ko nas je bilo strah medvedov. Naši možje so se strinjali z našim podvigom, celo veseli so bili, da smo se za to odločile, saj je bilo doma končno malo miru.
Začetek poti je bil v cerkniški župnijski cerkvi z jutranjo mašo in blagoslovom naših duhovnikov, Janeza in Jožefa. Da bi bil naziv naše romarske poti bolj zanimiv, smo stopile do naših Brezij, k cerkvi sv. Jurija. Pot nas je vodila čez Brnice, Padež in Pokojišče po gozdni poti, do Verda. Med potjo smo se zahvalile Bogu za skupno romanje. Po nekaj urah hoje je vsem odgovarjalo, da hodimo tudi v tišini. Lepa priložnost za razmislek in molitev. V ekipi smo imele gostjo iz Vipave, Matejo, ki pa je našo pot obogatila z lepim petjem.
Na Verdu nas je po predhodnem dogovoru z znanci, Branko in Lenartom, že čakala večerja, ki jo je skuhala Brankina mama in prenočišče. Velikodušno so nas sprejeli.
Naslednji dan, v petek 19.8. smo iz Verda krenile proti Brezovici, Ljubljani, ... Mednem in v trdi temi prišle do Medvod. Čez dan smo imele nekaj postankov za malico ... pojavili so se žulji. Vse pa smo bile zelo zagnane, trmaste in nepopustljive. Premagovale smo vse ovire.
Tretji dan, v soboto, smo kljub žuljem vztrajno hodile iz Medvod, čez vasi Zbilje, ... Mavčiče, do Kranja. Ogledale smo si stari del mesta, stopile v cerkev in si potem vzele daljši počitek s kosilom. Z novimi močmi smo nadaljevale pot do Naklega, kjer smo se odločile, da gremo še isti dan do konca, do Brezij. Rezervirale smo prenočišče pri usmiljenih sestrah, frančiškankah brezmadežnega spočetja. Kljub temu, da je bila hiša, ki je namenjena duhovnim vajam, zelo zasedena, je sestra redovnica Marija, našla prostor za pet romark.
Zjutraj, v nedeljo, zadnji dan, 21.8. smo se hvaležne, sestram redovnicam, poslovile in pri cerkvi Marije Pomagaj pričakale naše drage može. Skupaj smo se udeležili nedeljske sv. maše na Brezjah in potem odvandrali novim izzivom naproti.
Poslovile smo se z upanjem, da gremo še kdaj. Naše romanje ni bilo samo preizkušnja telesnih moči, ampak tudi preizkušnja naših medsebojnih odnosov in potrpežljivosti.
Klara
