Mešani pevski zbor župnije Cerknica na Martinovanju
Zahvalna nedelja 8. novembra 2015 naj bi bila navadna nedelja, a kot se lahko običajen dan človeku zapiše kot nepozaben, to še posebej drži za letošnjo Martinovo nedeljo, ko so pevci mešanega zbora (nekateri s svojo prikolico) po jutranji maši zakmašni gvant zamenjali s športnimi copati in oblačili ter se pod vodstvom župnika Jožefa Krnca, namesto »po stopinjah svetega Martina«, odpeljali do slovenske obale, kjer jih je na glavnem pomolu v Izoli čakala zasidrana Giovanna II. Vkrcanje je tudi brez dvižnega mostu potekalo brez težav in že so s prijaznim pozdravom kapitanov Boštjana in Igorja zapluli v modrino sončnega popoldneva. Na eni strani daljava Nanosa, na drugi bližina strunjanskega klifa s strmino prepadnih sten, mimohod tradicionalne Martinove regate, postanek z morskimi dobrotami in Giovanna je spet rezala mirno morsko gladino, ki je, kljub skromnim štirinajstim stopinjam, kar vabila v svoje nedrje. Na premcu je zaživel ribiški kotiček z navijaškim klubom in fotoreporterjem, ki so bili priče sinhronemu skoku duhovnega vodje in pogumnega tenorista, ki sta v globino piranskih siren vtisnila svojo morsko stopinjo. Ne, ne gre za fotomontažo fotografskega ateljeja Žnidaršič, ampak pravi blagodejen blagoslov slane mrzline. Pa nikogar ni zeblo, da ne bo pomote. Poleg sončnih žarkov so družbo ves čas greli prijazna strežba obeh kapitanov in zvoki kitare, ob kateri so pevci prevetrili repertoar različnih žanrov. Mala Giovanna je bila dovolj velika tako za veselo druženje na palubi kot za samotno doživetje posebnih trenutkov na vrhu premca, ko se je ladjica čarobno spremenila v Titanic, le da tokrat ni ostal v ledenem objemu, ampak je srečno priplul do piranske marine, ko so se potniki lahko odpravili na martinčkanje ob dobri kavi in nato do končne postaje Izole, kjer so jih pridno čakali jekleni konjički. Cesta je neskončna, krožišča so okrogla, a velikemu delu posadke je le uspelo dospeti še do Škofij, kjer po novem službuje cerkniški kaplan Milan Kavčnik. Njega ni bilo doma, a to (tudi) nogometnih navdušencev ni motilo. Pod premičnim reflektorjem mojstrice svetlobnih učinkov so ta boljši za las trikrat premagali ta slabše, bivša sopranistka je za kljuko Milanu obesila suh šopek, in že jih je cesta zvabila proti domu.
Martinova nedelja je bila zahvalna molitev, poezija, prijetno druženje, da kar zmanjka besed, ki bi doživeto lahko ubesedile.
Največji približek bi znal dodati pokojni popotnik Andrej Žigon, ki bi ob vsem dejal le: »Aleluja!«
altistka
foto: drugi tenor
