Toggle menu Skupina Donbosko
Donbosko.si
Donbosko povezave

Klan se potepa. S slišov!?

Od Cerknice do Ankarana
26.07.2017

Klan se potepa. S slišov!?

V sredo, 26. 7., se je najstarejša cerkniška skavtska skupina s tremi voditelji na čelu odpravila na potovalni tabor. Vsi zaspani, premraženi in z nahrbtniki dodatno obteženi smo navsezgodaj odrinili izpred župnišča. Mrzlo je bilo in pot se je vlekla že do Dolenje vasi. Naš cilj pa je bil morje. Morje! Kje je še to! Pa smo prilezli na Polane, pa na Javornik, pa vmes izdatno počivali in končno odšli v neznano, na primorsko stran. Par zemljevidov in kompas, pa morje makedamskih cest. Se zgubimo enkrat, dvakrat, naredimo nekaj km več kot bi bilo potrebno in kuhamo v nekdanji italijanski kasarni. Dobre volje nam ni manjkalo in tudi noge nas še niso bolele. Prijazni domačin nam je ponudil slivovko in radodarno dovolil, da obnovimo zaloge vode. Kaplan Janez je modro preračunal, da je dobro, da se nam pridruži šele drugi dan, ko bo Veliki Javornik že za nami. In smo ga tako srečali v Pivki. Kdor misli, da se pot do morja samo spušča, mu lahko iz prve roke povemo, da temu niti približno ni tako. Še nismo dodobra zapustili Javorniškega pogorja, ko smo se že začeli vzpenjati na Vremščico. Začeli so pojavljati prvi žulji, bolela so kolena in kolki, sonce pa je pripekalo kot na sodni dan. Še dobro, da smo s seboj imeli kitaro in več malic, da smo imeli več razlogov za počitek. Pa smo pririnili tudi na Vremščico. In se je splačalo, še kako! Razgled povsem drugačen, kot smo ga navajeni. Od naših Alp, do morja in Snežnika. Celoten tabor smo dobro jedli in veliko prepevali. Ni manjkalo smeha in modrih misli, ki so bile posledica utrujenih pa vendar veselih src šestnajstih skavtov, prepričanih, da bodo osvojili morje. Nismo si pozabili ogledati Škocjanskih jam in skoraj vsak dan spati na prostem pod zvezdami. V Kozini je sledil izhod, kar pomeni, da smo se voditelji ločili od svojih varovancev in jim pustili prost dan, srečali pa smo se naslednji dan na gradu Socerb, kjer smo obhajali sveto mašo v sveti jami, kjer je nekoč maševal sv. Socerb. Krenili smo na italijansko stran in se vrnili v Osp pa nas je že spet čakal vzpon. Nikar ne hodite na Tinjan, tam se menda pot najbolj vleče! In vsi smo bili že vsega siti, še najmanj hrane. Morje smo videli že dva dni nazaj, pa se še vedno nismo kopali. Končno smo prišli v Škofije, pozdravili našega nekdanjega kaplana Milana, ki nam je dobrodušno ponudil prenočišče, naslednji dan pa nadaljevali proti Ankaranu. Tam so se od nas poslovili Štefan, Elektra in Juta, ki naslednje leto odhajajo v voditeljske vode. Nato pa nas je čakala ladjica, ki nas je peljala ob italijanski obali, se ustavila ob svetilniku, da smo lahko uprizarjali olimpijske skoke in veselo čofotali v vodi, ki je nismo videli celih pet dni. Priznam, da je močno prijalo. V Kopru smo zaključili s pico in se z vlakom odpeljali do Rakeka. Če bi šlo, bi raje šli do Cerknice, saj smo imeli hoje vrh glave. Ampak smo v trdi temi uspeli priti do končnega cilja, tja in nazaj. Odlično je bilo. Nekateri so se vrnili z malo več žulji, drugi z malo manj kolki, spet tretji z več znanjem o elektriki in kakšnim vicem več na zalogi, vsi pa smo se imeli super! Bo treba še kam. Do takrat pa bomo pridno vzdrževali pohodniško kondicijo!

Na svitlo dal Zabavni lev