Velika množica ljudi v župnijah Notranjske je močno zaznamovana z velikim petkom in križevim potom tolikih nedolžnih ljudi, ki so bili ponižani, mučeni in nazadnje vrženi v kraške jame (Krimska jama, Mihcovo brezno, Vodiško brezno, Cukalovo brezno, Matevževo brezno), jaške in vdolbine (gozd Mačkovec, Kamna Gorica) ter še druga tragična morišča na Notranjskem.
Kako nečloveško in kruto so bile pahnjene tolike nedolžne žrtve v globoke kraške jame. Tam so našle le temo, trdo kamenje in tisto zapuščenost, ki jo je doživel Jezus na križu, ko je molil 22. psalm: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? ... Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo, ustnice raztezajo, z glavo majejo: 'Zaupal je v Gospoda, naj ga osvobodi, naj ga reši, če ga ima rad'« (2,8–9). Poleg nizkotnega ponižanja, mučenja in zasmehovanja so žrtve v neizmernem trpljenju doživljale še strašno osamljenost in skrivnostno izkustvo odsotnosti Boga.
