IDRIJSKO – CERKLJANSKO
11.6.2017- Izlet druge zakonske skupine
V nedeljo,11.6., smo se tudi člani druge zakonske skupine odpravili na zaključni izlet, kajti lani smo se na Čadrgu imeli super in sklenili smo, da naša mini potovanja postanejo tradicionalna. (Pa ne nazadnje, če gredo iz prve zakonske, moramo nujno iti tudi mi.)
Tokrat smo izbrali Idrijo in Cerkno. Po jutranji maši smo se hitro zapeljali proti prvemu cilju, kajti nujno smo morali prehiteti cestno zaporo, saj je potekal Maraton Franja. Dokaj za las nam je uspelo in ni nam bilo potrebno poti nadaljevati s kolesom. Še več, na naši poti nismo opazili nobenega kolesarja, ampak samo policiste na vsakem vogalu. Mogoče pa tega maratona sploh ni bilo in smo mi tako posebni ali pa tako čudni, da potrebujemo spremstvo. Presodite sami.
Torej mimo vseh policistov (no enega smo imeli tudi s seboj), smo ob desetih prispeli na grad Gewerkenegg v Idrijo. Tam nas je že čakal vodič Domen, dijak četrtega letnika, ki se ravno v teh dneh spopada z maturo. Srečno, Domen! Verjamemo, da ti bo uspelo opraviti ta zrelostni izpit, saj si tudi nas, klub svoji mladosti, očaral s suverenim in učenim vodenjem po Mestnem muzeju Idrija, ki ima svoje prostore v gradu. V muzeju je zelo lepo predstavljena zgodovina mesta Idrija, ki je vezana predvsem na petstoletno dobo rudnika živega srebra. Po uri in pol popotovanja skozi preteklost ob zanimivih pisnih in materialnih virih v zelo lepo urejenem muzeju, smo z že nekaj znanja o živem srebru, odšli tudi v podzemlje,
kjer so nekdaj v 700 kilometrov dolgih rovih iskali to kovino. Rudnik je že nekaj časa zaprt, včasih pa je bil to drugi največji rudnik živega srebra na svetu. Če je kdo od nas mogoče do takrat pomislil, kako ima zahtevno službo, verjetno vsaj nekaj časa ne bo tako menil. Nizki stropi, tema, vlaga, vsak dan osem ur, 700 stopnic, skorja kruha in bela kava, z golimi rokami,… Ti možakarji so bili pa res Možakarji. Ženske so doma skrbele za številne družine in da so nekaj prispevale v družinski proračun, so klekljale in izdelovale čudovite čipke, ki so tudi značilne za te kraje. Po dobri uri nepozabnega rudnika, smo vsi srečni zadihali sveži zrak in modrovali: »Eno uro je bilo čisto dovolj!« Pa smo šli samo na 1200 metrov dolg sprehod po Antonijevem rovu. Bog ne daj, da bi v roke dobili še kakšno lopato, kladivo ali pa bi po tirih rinili dobro tono težak vagon z rudo in to vsaj osem ur.
Kljub vlogi turista, pa človek iz rudnika pride lačen.»Žlikrofi, seveda, kaj pa drugega, če smo v Idriji!« Postregli so nam jih v gostilni Škafar. Res so bili dobri, take naredijo samo v tem koncu Slovenije. »Cerkniški žlikrofi?« Naj kar ostanejo idrijski, pa še bomo prišli v to mesto. Po odličnem kosilu se prileže kavica in kavč. Prvo smo si privoščili, drugo je moralo počakati do večera.
Namenjeni smo bili še v Cerkno in sicer v Partizansko bolnico Franjo. Večina med nami je bila tu nazadnje v otroštvu, ko je bila v programu na kakšnem šolskem izletu. Bolnico je leta 2007 odnesla povodenj in večino barak in predmetov v njih je bilo uničenih. Požrtvovalni domačini so jo obnovili in zopet si lahko ogledamo to nemo pričo boja za življenje. Ne glede na takratno ali današnjo politiko, je to zagotovo kraj spoštovanja, kjer začutiš, da se je tukaj dogajalo nekaj velikega. Da so se tu reševala mlada življenja, ki jih je krutost takratnega sveta oropala otroštva in mladosti. Spoznaš, koliko volje je lahko v človeku, da živi, da se bori ostati, da ne obupa, pa četudi lačen, brez nog, oči… Prijazen vodič Drago nas je res doživeto popeljal v tisti čas. Do avtomobilov smo hodili bolj ali manj v tišini, vsak s svojimi mislimi na sedemnajst, osemnajst, dvajsetletnike, ki so v soteski Pasice pustili del mladosti ali pa kar svoje življenje.
Brez večerje? Ne, to pa seveda ne gre. Pica in vrček piva v Cerknem sta sledila za čudovit zaključek našega izleta. Pa še »fajn kelnarca« s čudovitimi očmi. A ne fantje? Družba, res smo se imeli super. Verjamete, za take trenutke, je vredno živeti. Kam že gremo naslednje leto,… aja, kar v nedeljo že… Točno, Tončkov pohod!
Razmišljam, ali je bila ta nedelja izlet ali romanje. Sprva sem mislila, da samo izlet s krajevnimi značilnostmi in čudovito družbo. Toda ne, zame je bilo to zagotovo tudi romanje. Romanje vase.
Idrijski knapi in ranjenci iz bolnice. Nobenega ne poznam, a ne morem vas pozabiti. Hvala, ker ste živeli, da znamo vsaj včasih, ko se z vami srečamo v muzejih, CENITI SVOJA ŽIVLJENJA. ZNAMO POTRPETI.
2. zakonska skupina ( zapisala Andreja Urbas )
Foto: Jože Žnidaršič
